Spoštovana gospa Beti,

imeti občutek, da ste povsem sami na svetu, da staršem ni mar za vas, da v očetu ne morete najti nobene opore, v materi ne varnosti, je res težko in boleče. Večno se sprašujete, zakaj ste se jima rodili, zakaj sta vas zapustila, zakaj ste jima tako neznansko odveč in še in še. Ogromno vprašanj in nemih odgovorov, ki vam porajajo nemir in puščajo praznino. V ranem otroštvu so se znotraj vas z njunimi odhodi in vedenjem naselili občutki nepomembnosti, zapuščenosti, odvečnosti, zanemarjenosti, nerazumljenosti. Ne veste, kje je vaš pravi dom, od kod prihajate in komu pripadate. En del vas ostaja prazen. V sebi se ne počutite gotovo in varno, zato potrditve in varnost nemara iščete v zunanjem okolju, preko različnih odnosov. Vsekakor obstajajo okoliščine in razlogi, da sta vas starša zapustila, a vas morda vseeno ne bodo pomirili. Ni dvoma, da bi vas starša obdržala ob sebi, če bi to čustveno in fizično zmogla, saj je to nekaj najbolj naravnega. In verjamem, da to že veste. Njune rane in stiske, ki niso imele nikakršne zveze z vami, kot čistim otrokom, ki je vstopil v njuni življenji, so bile zagotovo precej globoke in obsežne, tako zelo, da za vas nista zmogla narediti čustvenega prostora niti vam nuditi skrb, ljubezen in varnost – ker tega tudi sama nikoli nista dobila. Mati vas je imela rada, čeprav vam je to pokazala na svoj način; dala vam je toliko, kot je zmogla. Očeta ne poznate, del korenin je zabrisan. Zakaj vam to pišem, kaj imate lahko od tega vi? Z večjim poglabljanjem lahko dobite širši vpogled v razumevanje svoje preteklosti, katero lahko raziščete, če boste tako začutili, in to razumevanje bo nekoč vplivalo na zmanjšanje naravnanosti na sodbo, očitke, zamere, kar drži človeka v preteklosti in ga ovira pri nadaljnjem življenju. Z večjim razumevanjem se lahko začne nezdrave stvari in vezi spuščati, odpuščati, kar človeka osvobodi.

Kako to bolečino preboleti? Morda se že sami zavedate odnosov in situacij, kjer se vam nemara podobni občutki ali senzacije iz preteklosti ponavljajo, ne da bi to hoteli. Odraščanje brez staršev vas je nedvomno zelo zaznamovalo z občutki zapuščenosti, osamljenosti, neke izgube oziroma praznine. Da bi zmogli iti skozi življenje naprej (namesto ostajati v občutku krivice, zamere, nemoči), bo potrebno te rane iz otroštva izžalovati, kar pomeni z njimi se soočiti in jih osmisliti, jim dati nek prostor in pomen, spoznati sporočilo teh ran oz. se iz njih nekaj naučiti. Takšen proces zahteva čas in pripravljenost, prav tako vas te izgube nečesa učijo. Do zdaj ste dobili toliko informacij, kolikor ste jih bili pripravljeni sprejeti. Dokler teh ran ne boste osmislili, začutili in zares prepoznali njihov pomen, vas bodo spremljale. Ko jih boste, vas bodo osebnostno okrepile, ne bodo vas več omejevale, bremenile. Sama verjamem, da ste z odraščanjem brez staršev, kljub pomanjkanju njune bližine, pridobili druge kvalitete, kot npr. vztrajnost, borbenost, čut za ljudi, samostojnost, odgovornost ipd. Za proces žalovanja boste našli vrsto različnih strokovnih pristopov, delavnic, knjig, od psihoterapevtskih do takšnih z bolj duhovno vsebino. Samo vi boste vedeli, kaj vam ustreza, kaj vas nagovori. Poslušajte sebe.

Morda je zdaj čas za vaše želje in za resnico, da se izrazi navzven, da je ne zanikate več, temveč greste z njo z roko v roki, da si varno priznate, kaj čutite, kaj pogrešate, kaj želite, da poveste svoje mnenje, to, kar čutite v srcu. Da prisluhnete sebi, predvsem telesnim občutkom in sporočilom, ki vas vodijo. Ko boste zgodbe, povezane z vašimi starši lahko spustili, boste znova zaživeli. Spoznali boste, da imate pravico živeti. Zaupajte, vse dobro na vaši poti želim.

dr. Barbara K. Novak,
zakonska in družinska terapevtka