Spoštovani,
področje dednega prava je v Sloveniji urejeno z Zakonom o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, s spremembami), navedeni zakon tako vsebuje tudi določbe o veljavnosti oporok. Veljavna je namreč zgolj tista oporoka, ki je sestavljena v obliki kot jo določa zakon. Tako zakon določa, da je oporoka veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Zakon pozna tudi pisno oporoko pred pričami, pri čemer je taka oporoka veljavna, če oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Iz vašega dejanskega stanja žal ne morem razbrati ali je oporočitelj (babica vašega partnerja) lastnoročno podpisal oporoko ali ne, kar pa predstavlja ključni element za veljavnost oporoke. Če namreč oporoka nima lastnoročnega podpisa oporočitelja, kljub temu, da vsebuje podpisa prič, ni veljavna. Ob predpostavki, da sta obe oporoki, ki ju navajate v opisu dejanskega stanja veljavno podpisani, se smatra, da obveljajo določila poznejše oporoke (oporoka iz leta 2014), ki so v nasprotju s določili prejšnje oporoke. Zakon o dedovanju namreč določa, da če s poznejšo oporoko oporočitelj izrecno ne prekliče prejšnje oporoke, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše.

Zakon o dedovanju v II. delu vsebuje določila o nujnih dedičih. Nujni dediči so: pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Tako lahko razberemo, da v skupino nujnih dedičev sodijo tudi otroci zapustnika, v vašem primeru je torej sin zapustnice upravičen do dednega deleža. Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. V dotičnem primeru slednje pomeni, da bi v primeru, če ne bi bilo oporoke, dedovali po zakonitem dednem redu potomci zapustnice, torej njen sin in njena hči. Vsak bi bil upravičen do ½ dednega deleža celotne zapuščine, vseh nepremičnega in premičnega premoženja in ne zgolj tistega, ki ga zapustnica ni navedla v oporoki. Nujni delež pa znaša polovico tistega, kar bi dedič dobil, če bi dedoval po zakonu in ne po oporoki, torej nujni delež za zapustničinega sina znaša ¼ celotne zapuščine.

Vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se ugotovi na tale način: najprej je treba popisati in oceniti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Tako dobljenemu ostanku se doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Temu se doda vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril.

S spoštovanjem,
Janja Cigoj, mag. prava