Svetoval bi, da naj ima vse vnuke enako rada, in da naj se opazuje – ali pa jo opazujte drugi, in ji dokazujte – če ima vse vnuke res enako oz. različno rada. Njena moralna dolžnost je, da ima vse vnuke enako rada – če jih nima oz. če to trasnparentno izkazuje, pomeni, da je nezrela oz. funkcionalno neodrasla. Če ji je nehote, torej nezavedno en vnuk bolj pri srcu, pa tega ne sme kazati navzven, še posebno ne pred ostalimi vnuki. Ampak, ker gre za nezavedno početje – torej izražanje razlik v naklonjenosti do vseh vnukov – moj nasvet v bistvu nič ne pomaga. Je pa po svoje (psihoanalitično) logično – in o tem je nekaj govoril tudi Freud –, da imajo ženske raje moške potomce, torej sinove, pa tudi moške vnuke. V ozadju je v obeh primerih podobna logika. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da v ozadju tiči kastracijska logika: moški potomci (sinovi, vnuki) imajo pač »organ več«, kot ženske in so zato za ženske nezavedno več vredni – in natančno odtod pri nekaterih ženskah večja (libidinalna) afiniteta do moških potomcev. Še posebno se vnuki moškega spola zelo pri srcu ženskam, ki so rodile same hčere. No, se pa tudi moškim dogaja, da imajo radi vnuka moškega spola, če ima npr. tri hčere in nekaj vnukinj – in če pride »na svet« vnuk, se tudi nekaterim dedkom »zmeša« od veselja in nehote, torej nezavedno delajo razlike med vnuki, kar je z moralnega vidika nesprejemljivo. Noben vnuk ne sme občutiti, da ga imata dedek in babica manj rada kot ostale vnuke, še posebno ne zaradi spola – kvečjemu se mu/ji mora »zdeti«, da ga imata raje kot druge. Seveda je oz. bi bil tak občutek zagotovo subjektiven.
Roman Vodeb,
teoretski psihoanalitik