Pozdravljeni,

kot opisujete, vasa mama “ni znala biti mama”, ni vam dala tistega, kar ste potrebovala kot otrok, ali kasneje tudi kot odrasla ženska, do vas je bila psihično nasilna. Povsem normalno je, da do nje gojite zamere, da ste jezna nanjo in ji vsega storjenega ne morete odpustiti. Bistveno je, da se ne čutite krivo zaradi čustev, katera doživljate in si jih ne “prepovedujete”. Jezo je pomembno izraziti, na varen in primeren način, kar pa je včasih precej težko, če smo jezni na nekoga, s katerim nismo več v stiku, oziroma imamo občutek, da pogovor z njim ni možen ali pa bi prinesel še več slabega. Se s kom pogovarjate o odnosu z mamo in o vaši jezi? Menim, da bi bilo to dobro, sogovornik je lahko sorodnik, prijteljica ali psihoterapevt, skratka nekdo, ki mu zaupate in vas ne bo obsojal. Morda bi lahko mami napisala tudi nekakšno pismo, v katerem bi izrazila jezo in bolečino zaradi vsega, kar vam je storila, pogosto pomaga, da občutke prelijemo na papir. Pisma vam ni potrebno dati njej, lahko pa tudi ga, če boste tako čutila. Verjamem, da bi vam veliko pomenilo, da bi mama uvidela, da je ravnala narobe, vam to priznala ali se vam opravičila, a glede na to, da pišete, da živi v zanikanju, je to žal malo verjetno.
Ne vem, kakšna je “zgodba” vase mame, v kakšnih okoliščinah je odraščala ona, ali je prejemala vse tisto, česar vam ni dala, ali ne. Verjetno obstaja nek razlog, zakaj se je obnašala tako neprimerno, vendar pa to ne šteje kot opravičilo za njeno vedenje in odnos do vas, zgolj kot opomnik, da njenega vedenja ne povezujete s sabo (npr., da se je tako obnašala do vas, ker bi bilo kaj narobe z vami), temveč se trdno zavedate, da njeno vedenje izhaja iz njenih (morda slabih) izkušenj ter, da je bilo seveda napačno.

Upam, da ste ponosna nase, ker vam je kljub manjkajoči izkušnji dobrega odnosa z mamo, z vašim sinom uspelo vzpostaviti in obdržati dober odnos. Ne strinjam se z vami, da je življenje mimo. Nihče od nas ne ve, koliko časa še ima in na to ne more vplivati, lahko pa vplivamo na to, kako bomo ta čas preživeli. Poskrbite zase, postavite se ne prvo mesto. Pišete, da niste imela partnerja, da nimate sreče, a tudi za spremembe na tem področju še zdaleč ni prepozno. Pojdite v družbo, če vas to veseli, bodite odprta za nove stike, skaratka delajte, kar vas veseli in ne dovolite, da bi senca zamere in jeze do mame povsem zasenčila vaše življenje.

Vse dobro vam želim,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije