Spoštovani!
Vsaka mama kdaj v lastni jezi in besu izreče besede, ki lahko prizadenejo. Mnogokrat tudi nezavedno dela nekaj, za kar misli, da je dobro za otroka. Istočasno je ta mama mnogokrat edina, ki ima moč in materinski instinkt, ki otroka popelje v svet, sploh če očeta ni, je odsoten, ne zmore. Nepogrešljivo vsaka mama slej ko prej to zmore. Tudi vi, ki ste naslovili na nas zgornje vprašanje ste na tej poti. Prvi korak je, da ste to prepoznali in tega ne želite več. Želite, da je vse zgoraj našteto le še spomin in izkušnja iz katere ste se vi in vaša hčerka veliko naučili.
Obe s hčerko sta že od tega trenutka naprej na dobri poti, da prekineta ta generacijski prenos nemoči, vloge žrtve in marsikatere nekoristne manipulacije. Tega ne potrebujeta več. Prihaja vajin čas, po katerem že obe hrepenita, to je čas iskrenosti, vzpodbude, zaupanja in globoke vere v osvoboditev vseh težkih in nekoristnih čutenj.
Prepričana sem, da bosta našli način hvaležnosti in mnogo lepih spominov, ki vaju bodo osvobodili vse krivde in bosta v odpuščanju odkrili skrito moč, ki vaju bo povezala na povsem nov, osvobajajoč in iskren način. Vsaka mama na tej novi poti odkrije neverjetno moč, za katero prej niti vedela ni. Postane odgovorna zase in začne se veseliti življenja. In prav to je najlepša in najbolj žlahtna popotnica za vsako hči. Vzgled mame, ki ji ni potrebno učiti, kako se živi, le sama živi svoje življenje prerojena in radostna.
Ko mama poskrbi za svoje dostojanstvo, je to največja sreča za otroka. In obratno, ko otrok poskrbi za svoje dostojanstvo, je tudi vsaka mama najsrečnejša. Torej, sledite svojo srečo.
Vse dobro.
Jožica Poličnik,
spec.zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze