Odgovarja:

Ostati ali oditi, pomoč glede posesivnosti

Pozdravljena, Živim sama s hčerko. Trenutni partner se je ločil pred šestimi leti in se preselil k nama. Ima dva otroka. Z ženo sta sklenila dogovor, da dobi delež od hiše, ki sta jo skupaj zgradila v obdobju petih let. Bil je v težki finančni situaciji, žena je poskušala po ločitvi narediti samomor, hčerka je imela velike psihične posledice zaradi njune ločitve, želela je biti ves čas z očetom. Moje stanovanje je bilo premajhno, da bi lahko v njem vsi živeli. Starši so naju obsojali. Zame je bilo to obdobje tako stresno, da sem se sesula, navkljub temu, da je bil partner izredno topel, pozoren…. Verjetno nisem pričakovala, da bo tako težko. Jezna sem bila na vse, tudi na njegovo hčerko. Grozno, ko zdaj pomislim. Prikrival mi je določene finančne zadeve. Pravi da zato, ker se je bal, kako bom reagirala, ker sem se neprestano jezila. Namreč plačeval je kredit za hišo, plačeval preživnino za otroke, žena ga je izsiljevala za enormne količine položnic…. Rekel mi je, da če tega ne morem sprejet, potem greva vsak svojo pot, a seveda si tega nisem želela, sprejet situacije pa nisem znala. Sledili so prepiri, stalno sem se jezila, on pa se je umikal. Po dveh letih je bivša žena odšla v tujino delat, s seboj vzela hčerko, od katere se še posloviti ni uspel, sina pa mu je pustila pred vrati. Na morju sem izvedela, da je najel stanovanje, v katerem bo živel s sinom, a jaz sem si ves čas srčno želela, da bi živeli skupaj. Rekel mi je, kako naj živimo skupaj, če se samo jeziš. In potem je redno prihajal k meni, jaz pa sem bila ves čas slabe volje in se jezila, ker ne zivimo skupaj.Po letu dni je prišla živet k njemu še hčerka, ker ni želela biti več z mamo v tujini. To je pomenilo še manj stikov z mano, še več mojega nezadovoljstva, hčerka ni rada hodila k meni, ker je gojila zamero do mene. Imela sem jo rada, tudi igrala sem se z njo, ji pletla kitke, a včasih sem bila tako kot do svoje hčerke - jasna, torej gremo na sprehod, ne bomo cel dan pred TV….Ja, morala bi biti bolj ljubeča, vem. Stanje se je le še stopnjevalo, jaz hrepenela po čimveč trenutkov z njim, on ni želel skupnega doma, ker nisva dobro funkcionirala, težila sem mu, da bi šli skupaj na morje, rekel je, da ne dobi dopusta, v resnici pa hčerka ni želela poleg in tako sem šla na dopust s solzami v očeh sama. Rekel mi je, da se naj umirim….naj si vzamem en mesec….jaz tega nisem slišala, vedela sem samo, da sem sama….Bil mi je vse, a tako sem trpela. Na morju sem spoznala prijatelja, in od njega slišala le tisto, kar sem tako pogrešala pri mojem partnerju. Tako sem hrepenela po tem, da bi mi kdo rekel kaj lepega, ne samo to, kako le težim. In zapletla sem se z njim, bolj zaradi osamljenosti.. a zapletla sem se… Partner mi je po 1 mesecu napisal sporočilo ali sem razmislila…Nisem odgovorila. Končno sem bila močna, da si nisem dovolila , da bi mu odgovorila. Prišel je k meni domov, a sem ga zavrnila. S prijateljem, ki sem ga spoznala na morju, sem se le poredko videvala, dokler nisva prekinila stikov. Jaz sem namreč ljubila svojega partnerja. Delal me je ljubosumno, kot da ima novo dekle ipd…a nisem popustila Po dveh mesecih sem mu voščila za rojstni dan. Pogrešala sem ga in začela sva se ponovno dobivati. Hrepenela sem vsa leta po tem, da bi imela najinega otročka. Tokrat se je tudi on odločil zanj. Potem se je začelo zasliševanje, kaj sva počela s prijateljem, ki sem ga spoznala na morju ipd. Nisem želela o tem razglabljati, ker sem se spominjala na dneve, ki sem jih prejokala sama na morju. Želel je v podrobnosti in ker sem mu rekla, naj me o tem ne sprašuje, se je kar umaknil. Spet sem šla sama noseča na morje. Trajala sta spet dva težka meseca, a ko me je odpeljal v bolnico na amniocintezo in videl na ultrazvoku otročka, se je nekoliko sprostil. A po 14 dneh se mi je sesul svet.Otroček je imel Downow sindrom in splavila sem. Takrat je bil ves čas z mano, jokala sva oba. Punčko sva držala v rokah, tako lepa je bila. Zame so se zdaj šele začeli težki časi. Ko se je bližal datum predvidenega poroda, sem bila vse v večji krizi. On se je od mene oddaljil, kregala sva se. Bolj kot sem si ga želela ob sebi, bolj je bežal. Potem sem imela operacijo ciste, pa potem takoj spet zanosila. Ko sem mu povedala, je rekel a spet si noseča? Potem sem ga vprašala, ali si ne želi otroka. Rekel je, da ne. In sem šla zopet delat splav. Paralo se mi je srce. Jaz pa tako hrepenela po najinem otročku. Po najini skupni poti…. Da povzamem. V kolikor ne težim po skupnem življenju, se imava lepo. Vendar preko tega mi ne dovoli. V svoje življenje me ne vključuje, skrbi za otroka, midva pa hodiva na sprehode izključno sama, na morje recimo je vzel sina, s katerim se izredno lepo razumem, njegova hčerka ni hotela zraven in potem je bil cel dopust nekoliko odsoten. Krivi me , da sem za vso situacijo kriva jaz, zaradi česar mi je zelo hudo. Res bi danes drugače odreagirala, takrat nisem znala. A še vedno se jezim, imam izpade… Ves čas mi govori, da mi ne zaupa glede izpadov, da zato ne želi z mano skupnega življenja in družine. Hoče, da spremenim svoje obnašanje, ves čas mi govori, da se nisem spremenila, čeprav sem nekaj časa zavestno se trudila, da kljub temu, da je nekoliko odsoten, da se ob meni ne sprosti, da se malo pogovarja z mano, da mi ni rekel, da me imam rad….azdržim 8x, 9x, potem pa si zaželim topline in iti korak naprej, in ker tega ne dobim izbruhnem. Zmerjam ga, da mi je ves čas lagal…. In potem se umakne in me ne pokliče…a jaz zdržim tri dni brez njega, potem pa ga ponovno pokličem. In tako se začaran krog vrti in midva toneva. Jaz ga ljubim, on se je popolnoma zaprl vase. Rekel je, da mi ne bo kazal čustev, ker mi jih je, pa to ni bilo nič vredno… Obiskovati sva začela psihoterapevtko. Med tem sva se skregala, odšla sem za vikend s pevsko skupino na morje, v tem času me je prevaral. Da bi se mi maščeval. Kljub temu sva nadaljevala s terapijo. Potem so bili dopusti in sva prekinila s terapijo. In nadaljevala se je spet stara zgodba. Zdaj ponovno obiskujem terapevtko. Dogovorila sva se, da se do terapije 10 dni ne slišiva, po terapiji se pa usedeva in pogovoriva. Ni me poklical. Terapevtka me je opozorila, naj ga ne kličem. A po 14 dneh sem ga poklicala. Rekel mi je, da je bil pri terapevtki, da je dobil določene odgovore na svoja vprašanja in da vidim, da nama ne gre in sem iz njega nekako izvlekla, da prekinjava odnos. Sesul se mi je svet. Rekel mi je, da je želel od mene le to, da poiščem pomoč, da ne bom tako posesivna. Ko berem, imam resnično znake posesivnosti… Želim to odpraviti, a mislim da je prepozno.Terapevtka mi nakazuje, naj imam rada sebe, da me ima rad, vendar ne dovolj, da bi si želel z mano skupnega življenja.Ali naj sprejemam naprej drobtinice, ki mi jih daje, ali nadaljujem novo pot. A jaz ne morem sprejeti, ne želim sprejeti, da bi živela brez njega. Ne spim, jokam, ničesar se več ne veselim, vsak dan posebej se borim, a tako pogrešam njegov objem. Duši me v prsih. A za svojo hčerko izredno lepo skrbim, lepo se razumeva in poskušam biti močna pred njo, da je ne bi skrbelo moje trpljenje. Kako vi gledate na to? Alimislite, da se mojo posesivnost da odpraviti in na kakšen način. Tega pri bivšem partnerju nisem počela. Hvala.

Pozdravljeni, Pa naj začnem  z odgovorom na zadnje vprašanje. Sprašujete, če se vašo posesivnost da odpraviti. Vaša posesivnost je, tako kot pravi vaša terapevtka, predvsem povezana s tem, kako se vidite oz kako radi se imate, in seveda z zaupanjem v druge ljudi. Posesivnost je torej samo posledica drugih vzorcev vašega mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki pa seveda izvirajo iz preteklosti. In tu vas čaka veliko dela, verjetno dolgotrajnega in vztrajnega. Partnerja vaše vedenje duši, zato se ves čas umika, vi pa ga posledično še bolj dušite in ga napadate. Zdaj se že malo zavedate, da takšno vedenje ruši vaš odnos, obenem pa je posesivnost tudi vir vašega trpljenja, saj verjetno skoraj nikoli ne čutite zadovoljstva in notranjega miru. Ne morem vam svetovati kaj je za vas najbolje, ali kot pravite »naprej sprejemati drobtinice« ali pa nadaljevati svojo pot. Tu lahko sprejmete odločitev samo sami, ker vsak samo sam zase ve, kaj je zanj dobro. Kakorkoli pa se boste odločili, vam toplo svetujem, da nadaljujete s terapijo in delom na sebi. Zdaj ste to pretežno počeli, ker ste želeli izboljšati odnos in ugoditi partnerju. Zdaj pa bi bilo zelo dobro, da bi začeli hoditi na terapijo predvsem zaradi sebe, zato, da ugotovite, kaj si sploh želite, da se naučite zaupati sebi in se poslušati, predvsem pa zato, da ugotovite, da vam okoli vas nihče nič noče in da so ljudje praviloma vredni zaupanja. S tem prepričanjem je veliko lažje živeti in kadar človek temu večinoma verjame, so praviloma tudi izkušnje, ki jih doživlja z ljudmi bolj pozitivne. Veliko poguma in miru vam želim Nevenka Breznik, spec. psihoterapevtka trans. analize