Cenjena gdč. Sara,
že to, da opažate vse neprijetnosti, ki jih navajate, je pomemben korak na poti bolj prijetnih dni. Eden od razlogov vašega doživljanja je zagotovo povezan z razvezo vaših staršev. Ko se starša otroka ločita, otrok to doživlja kot veliko travmo, porajata se mu občutka zavrženosti in odvečnosti, saj ga je strah, da bo starša izgubil in bo ostal sam. Ne vem, v kakšnih stikih ste po ločitvi ostali z očetom, ali imate stike ali ne, koliko sta vam starša v času odraščanja pomagala pri premagovanju strahov v zvezi z njuno odločitvijo. Ker ste ostali pri materi, jo nezavedno zaradi očetovega odhoda (izgube) še bolj čuvate in skrbite zanjo. Morda vam mati s svojim vedenjem in nestabilnim počutjem nehote sporoča, da poskrbite za njene čustvene potrebe, kar vas dodatno obremenjuje. Ta strah, da bi ostali sami, se vam v partnerskem odnosu še močneje odraža in vas fantova najmanjša odsotnost vrže iz tira. Simptomi, ki jih ob tem navajate, lahko nakazujejo občutek tesnobe, za katero sta značilni napetost in zaskrbljenost, lahko pa so znak paničnih napadov. Vsemu navedenemu je podlaga nek globlji strah, ki lahko izvira tudi iz materinega nepredvidljivega razpoloženja, zlasti pa iz odnosov obeh staršev, ki jih in sta jih imela do vas. V sebi nosite verjetno tudi ogromno jeze in besa do staršev, česar se morda niti ne zavedate. Vsekakor bi vam priporočila, da (sami ali s starši) poiščete pomoč strokovnjaka (psihologa, psihiatra, psihoterapevta), ki vam bo na podlagi vaše zgodbe znal bolj konkretno svetovati ali vas usmeriti. Težave bi omilili ali odpravili tako, da bi vam nekdo iskreno prisluhnil, vas začutil in kateremu bi lahko zaupali – rabite le sogovornika, ki vas bo slišal v vsem, kar vam leži na duši. Najbolj idealno pa bi bilo, če bi si strokovno pomoč poiskala vaša starša, ki bi prišla do spoznanja, da ju njuna hči nujno potrebuje. Vso srečo vam želim.
dr. Barbara Novak,
zakonska in družinska terapevtka