Z Barbaro Bizovičar sva se spoznali kar preko elektronske pošte. Sicer je tak »stisk roke« hladen, ampak, v Gano pa res nisem mogla. In čeprav živi tako daleč, mnogim izmed nas znani deželi le po fotografijah in dokumentarcih, bi jo bilo škoda spregledati. In imela sem prav, toliko pozitivnega sije iz njenega pisanja, da se človek kar malo zamisli in zaželi, da bi tudi sam večkrat, tako kot se je odločila Barbara, živel svoje sanje.
>