Dobra plat te njene zadnje poteze pa je dejstvo, da si je novopečena upokojenka lahko vzela nekaj dni zase in se odpravila v Terme Šmarješke Toplice. Na oddihu bi jo sicer moral spremljati soprog, priznani aforist Milan Fridauer - Fredi, a so ga zdravstvene težave zadržale v domačih Halozah, na Dolenjsko pa je, za družbo ženi, poslal svojo sestro Marijo Potočnik. Za dami so strokovnjaki v Termah pripravili preventivni program Za zdrava zrela leta, ki je vključeval veliko gibanja, masažo, sprostitveno kopel, zdravo prehrano, ugotavljanje metabolne starosti in strokovne nasvete, kako ohraniti zdravje in mladostnost.
Aljana je po koncu oddiha zatrdila: »Helena, meni so v Šmarjeških Toplicah življenje postavili na glavo! Brez heca!«
Spoznala je, da ga je kar dobro lomila
»Prepričana sem bila, da živim dokaj zdravo, da primerno skrbim za svoje telo in duha, a sem tu ugotovila, da bom morala marsikaj spremeniti, če želim vsaj še za nekaj let ohraniti zdravje. Kar dobro sem ga lomila, ko sem izpuščala obroke, nisem zajtrkovala, v najboljši veri sem se izogibala tudi večerjam. Ko so se nakopičili kilogrami, sem jih ‘napadla‘ s prisilnim postom, do slabosti. In bistveno premalo časa namenjala primernemu gibanju,« je iskrena ‘prebujena‘ Aljana.
Stresno življenje s pritiski medijskih urednikov, kdaj bo že poslala karikaturo, in urami in urami sedenja v prisilni drži in neredno prehranjevanje so že zarezali v njeno počutje in zdravje.
Umetnost in duhovitost sta ji bili položeni v zibko, a pot je bila vse prej kot lahka
V mladosti je bila dobra športnica. »Najbolj mi je sedlo plavanje,« pripoveduje. Marsikaj bi lahko bila v življenju, a kaj, ko ji je bila v zibelko položena umetnost. Njena mama Sonja Primožič je bila akademska slikarka, oče Atanas Velčevski pa akademski kipar. »Mama se je zaposlila v šolstvu, poučevala je likovni pouk, in ni svojega talenta nikoli v celoti izživela, oče pa se je kmalu po mojem rojstvu vrnil živet v Makedonijo, tako da prav dosti stikov z njim nisem imela. So mi pa povedali, da je bil nadvse duhovit,« opiše svoje genske predispozicije uveljavljena karikaturistka.
Čeprav je bilo Aljanino otroštvo močno povezano z vonjem po slikarski barvi, čopičih in platnih in se je tudi ona po končani srednji oblikovni šoli vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, so bili njeni umetniški začetki precej nesamozavestni. »Dva letnika sem naredila, menda sem bila zelo obetavna, in profesor Gabrijel Stupica me je že takrat usmerjal v karikaturo, potem pa sem, tako kot moja mama, že med študijem zanosila in moja akademska izobrazba je splavala po vodi.« Kljub temu pa je ostala zvesta risanju.
„Lahko bi rekla, da moja prva karikatura sega že v obdobje osnovnega šolanja. Ker sem se tam v glavnem dolgočasila, sem nekoč med eno tako uro ‘ovekovečila‘ učitelja. Zalotil me je, mi vzel papir in ga v zbornici pokazal moji mami. Ta mi jih je doma pošteno naložila, učitelju pa je bila upodobitev tako všeč, da jo je želel obdržati,« se spominja Aljana. Karikatur pa ni nehala risati, in to kljub mamini zaskrbljenosti. »Vlekla me je celo k psihiatru, ta pa ji je zagotovil, da sem nadpovprečno inteligentna, ampak lena. Potem sem jih šele ‘fasala’ (smeh).«
Ustvarjalne iskrice so se kresale tudi med oddihom.
Prvo karikaturo je poslala na Primorsko, »da bo sramota čim bolj daleč«
Ves čas jo je vleklo h karikaturi. V Delu je spremljala karikature Franca Jurija in rekla si je, »če lahko on to počne, lahko tudi jaz.« Prvo karikaturo je poslala takratnemu direktorju Primorskih novic Dragu Misleju - Mefu, »da bo sramota čim bolj daleč«. Ta se je sicer malo bal, da bo dobil kakšne 'babje' risbe, a je bil potem z njenim delom zelo zadovoljen,« pravi Aljana.
Potem pa so jo naenkrat vsi hoteli
Aljani se je nato odprlo, vsi so jo hoteli. Šaljive podobe je risala praktično dan in noč, objavljala je v Slovencu, Slovenskih novicah, v Oni, Delu, v Delavski enotnosti, Pavlihi, v revijah Moj mikro, Prijatelj, Delničar, Moj mali svet, v Kmečkem glasu, Financah, Gospodarskem vestniku, Gorenjskem glasu, Kranjčanki, in še bi lahko naštevali. »Ker pa se za denar nikoli nisem znala zmeniti in sem sama skrbela za dve hčerki, me je bilo pogosto strah, kako bo, če se mi kaj zgodi. Zavedala sem se, da bomo lačne, če si bom poškodovala že samo en prst. Zato sem se redno zaposlila, najprej pri časopisu Slovenec, na koncu pa v uredništvu Slovenskih novic,« pripoveduje umetniška ikona, ki je bila leta 2005 celo med nominirankami za Slovenko leta.
Ko se srečata »dva primerka izredno redke vrste Slovencev«
Nikoli ni imela težav z idejami za karikature, ko pa je leta 1997 v njeno življenje stopil še duhoviti aforist Milan Fridauer - Fredi, je meja njene ustvarjalnosti dosegla nebo. Dal ji je krila. Sanjski umetniški par se neverjetno dobro dopolnjuje pri razvijanju idej.
»Včasih v sekundi veva, kaj je novica dneva in je vredno karikiranja, včasih čakava na idejo dalj časa. Že ko se lotim skiciranja, vem, kako bo karikatura izpadla. Če se začnem med njenim nastajanjem režati, je to odlično znamenje; takšne so ljudem navadno tudi najbolj všeč,« razlaga.
Desetletje sta s Fredijem živela v Aljaninem rodnem Britofu pri Kranju, potem pa sta se preselila v Gruškovec, v njegove Haloze, tik ob meji s Hrvaško, kjer »teče čas počasneje in ljudje še znajo bolj pristno živeti,« poudari sogovornica. Čeprav je Fredi 12 let mlajši od nje, Aljana trdi: »Saj se sploh ne pozna. Meni ves čas hodijo po glavi traparije, on pa je zelo resen. Na računalniku sva nekoč reševala teste o mentalni starosti. Meni je pokazalo, da sem 17 let mlajša, on pa naj bi bil tri leta starejši, kot je v resnici. No, pa računajte ...«
Aljana: „Po magnezijevi kopeli sem se počutila dvajset kil lažjo, po masaži pa bi lahko vso noč plesala!“
Čeprav se počuti mlajšo, bo treba ob prehodu v ‘penzijo‘ marsikaj spremeniti
Aljana, ki je navzven res videti neverjetno mladostna in polna energije, si je kar sama hitro izračunala, koliko je ura, ko ji je strokovnjakinja v Termah Šmarješke Toplice predstavila rezultate meritev. »Pokazalo mi je, da sem popolnoma dehidrirana in da imam precej manj mišične mase kot moja svakinja Marija, ki ima trenutno kar nekaj kilogramov več kot jaz. Šok! Jaz sem pa mislila, kako fit sem. No, še sreča, da so mi svetovali, kako naj ravnam, da bom to popravila. Bo kar šlo, samo malo bo treba spremeniti življenjske navade,« pripomni Aljana, ki ji je svetovalka za zdravo prehrano povedala tudi, kako naj se v bodoče prehranjuje.
Lahke zdrave jedi so lahko izredno okusne, barvite in dovolj obilne. Človek ni v ničemer prikrajšan.
»Ko sem videla, kakšno hrano pripravljajo v restavraciji, mi je čeljust kar ‘dol padla’ od presenečenja in navdušenja. Ej, ni, da ni! Moram pa reči, da znajo tudi korenje in drugo razstrupljevalno hrano tudi zelo lepo servirati. Človek sploh ne opazi, da je za kaj ‘prikrajšan’.«
Obe sta se odločili, da bosta ‘ubogali‘ vsa navodila, zato sta pridno stopali za športnim trenerjem, ki ju je poučil o koristih nordijske hoje. »Ne bi si mislila, da je takšna razlika. To, s palicami mislim. Prej sem bila prepričana, da gre zgolj za ‘afnarijo‘, da pohodnika bolj ovirajo, kot mu koristijo. Zdaj vem, da imajo pomembno vlogo, da sklepi precej manj trpijo. Jaz pa imam že tako obrabo enega kolena, pa tudi kolki me že opozarjajo,« iskreno pove Aljana.
Iz Šmarjeških Toplic pomlajena in polna energije
Ni mogla prehvaliti tudi magnezijeve masažne kopeli, po kateri se je počutila »dvajset kil lažjo,« kot zatrjuje, »prav čutila sem sprostitev mišic, utrujenost po naporni nordijski hoji je kar izpuhtela. Po strokovni masaži pa bi lahko vso noč plesala (smeh).«
Aljana in Marija sta prisegli, da si bosta takšno razvajanje še kdaj privoščili, saj 'sva že v letih 60+, ko mora človek kar malo gledati na svoje zdravje, če hoče še nekaj časa vztrajati na tem svetu.'
»V Termah Šmarješke Toplice so bili vsi zelo prijazni, pristno in iskreno, ne naučeno,« poudari Aljana. Svoj in Marijin oddih v Šmarjeških Toplicah je kakopak še slikoviteje opisala s posebno priložnostno karikaturo, ki pove več kot tisoč besed. Uokvirjena bo deležna posebnega mesta, v spomin na obisk njene avtorice, umetniške ikone, ki je s svojo preprostostjo, vedrino in nalezljivim humorjem očarala tudi zdraviliško osebje.
Karikatura pove več kot tisoč besed. Na ogled bo v Termah Šmarješke Toplice.
Ob slovesu so novopečeni upokojenki zaželeli še veliko zdravih let in obilo iskrivih karikatur, ki jim ni para. »Nažrla sem se politike, komaj sem čakala upokojitev, zdaj bom risala samo še seks (smeh),« se na koncu pogovora pošali in resno doda: »Ko bi vsaj dobila naslednika. Obe hčerki sta izredno nadarjeni, pa ni šla nobena po moji poti. Upam, da bo vsaj v katerem od mojih sedmih vnukov vzniknil umetniški talent in bo nadaljeval moje delo.«
Terme Šmarješke Toplice
Program Za zdrava zrela leta
08 20 50 300
booking@terme-krka.eu
www.terme-krka.si