Pozdravljeni Albert.
Veliko grenkobe in razočaranja je čutiti v vašem pisanju. Res je, kot ste dejali, da se pred tujci lažje zaščitimo. Pred sorodniki smo najbolj ranljivi. Oni predstavljajo naš varni svet, zavetje, kamor se lahko zatečemo, kadar nam v življenju ne gre vse gladko. Zato je rana toliko hujša, če nas prizadene kdo od bližnjih. Svet se sesuje in z njim vrednote, ki smo jih gradili na zaupanju.. Postavi se vprašanje, kaj je sploh bilo resničnega v teh odnosih. Smo res tako naivni, da nismo prej spregledali? Včasih začnemo kriviti sebe ali pa začnemo dvomiti v lastno presojo. Jeza, razočaranje, žalost, strah ali obup so naravni spremljevalci izkušnje, kot je vaša. Ne bežite pred temi občutki, ker so pomembni za hitrejše soočenje z realnostjo. Izguba zaupanja v ljudi, ki smo jih ljubili in spoštovali zahteva proces žalovanja. Najprej je šok, da se to res dogaja. Sledi zanikanje, ker telo še ne more sprejeti boleče resnice. Potem prideta jeza in razočaranje in nazadnje žalost in sprejetje resnice. Dovolite si vse to začutiti, da boste lahko nadaljevali življenje brez zamere. Zamera ni dobra za naše zdravje, ker vedno znova odpira stare rane in konflikte, na katere dostikrat nimamo vpliva. Ostanite pošteni, ker je to pot, ki jo poznate in ker se na njej kljub razočaranju ne morete nikoli izgubiti.
Želim vam veliko zaupanja v življenje in vse dobro na vaši poti.
Renata J. Roban,
spe. zak. in druž. terapije