Premišljujem o pogovoru, ki se je odvijal pred kratkim. Bilo nas je osem, nekaj srednjih let, nekaj pa nas je bilo že starih. Začelo se je z ugotovitvijo, kako je imela babica nekatere vnuke veliko rajši kot druge, posebno iste, ki so na obisk prihajali samo občasno. Tistih, ki so stalno živeli z njo in ji tudi pomagali, ni tako cenila. Potem pa so se oglasili drugi in ugotavljali, da so tudi pri mami imeli občutek, da ima nekatere otroke rajši kot nje. Zanimivo je, kako te misli zaposlujejo človeka tudi še v visoki starosti. To, da je mama imela drugega rajši kot mene. Težko je reči, ali je bilo res tako, ali se je človeku to samo zdelo. Možno je oboje. Se pa spominjam nekega družinskega terapevta, ki je bil prepričan, da mama nikoli ne more imeti vseh otrok enako rada. Različni so in tako ima tudi vsakega malo drugače rada. Otrok to morda težko razume, ko pa odraste mu to postane to bolj jasno. In dobro je, če to dejstvo sprejme takšno kot je in se potem v starosti ne obremenjuje več s tem, da je imela brata ali sestro raje kot njega.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.