Ljudje se bojimo sprememb ali ob njih čutimo nelagodje. Naše telo se na spremembo odzove z alarmom, Ta nam sporoča, da je v naše življenje prišo nekaj nepredvidljivega, nekaj, kar ne poznamo in zato še ne obvladujemo.
Najtežje se soočamo s spremembami, ki od nas terjajo iskren in poglobljen dialog s seboj. Za to je potreben pogum. Ljudje si preko lastnih izkušenj gradimo čustveno udoben svet. Varen in predvidljiv ... Vsaj mislimo tako. dokler se ne zgodi nekaj, kar močno strese naše temelje in s seboj prinaša drugo resnico o življenju.
Rojstvo, smrt, bolezen, odhod otrok od doma so nedvomno mejniki, ki lahko zatresejo naše temelje. Odpre se kup vprašanj, na katera običajno ne želimo odgovoriti. V vašem primeru je to odnos z vašo hčerko, Kako blizu sta si bili v času, ko je bil mož še živ, koliko spoštovanja je bilo v partnerskem odnosu, kako vas je doživljala kot žensko in mamo? Morda ne zaupa vaši presoji ali vidi stvari, ki jih vi zaradi čustvene vpetosti v novi odnos ne opazite. Morda vas ne želi izgubiti in doživlja vašega prijatelja kot resno grožnjo, da bo ostala sama? Žal premalo vem o tem, kako vaša hči pojasnjuje svoje zavračanje vašega prijatelja.
Obe potrebujeta iskren pogovor, brez merjenja moči. Povejte ji, da sta z moževo smrtjo obe veliko izgubili in da ni potrebno, da izgubita še več. Zagotovite ji, da v vašem srcu zaseda posebno mesto, ki ga ne more ogroziti noben zunanji dogodek ali sprememba.
In ne dovolite, da kdorkoli manipulira z vami. Odločitev, kako in s kom boste živeli v prihodnje naj bo samo vaša, vključno z odgovornostjo, ki jo takšna odločitev prinaša.
Vse dobro.
Renata J. Roban,
spec. zak. in druž. terapije
Lahko mi pišete na: rroban@gmail.com