Pogovor se bo dotikal tistega, kar je neizbežno in težko izgovorljivo, tistega za kar bi večina rada verjela, da se pravzaprav ne bo nikoli zares zgodilo. Pa vedno se. Lahko se zgodi hitro v nepričakovanem trenutku, lahko je zaključek dolgega mučnega čakanja ali kot sen, ki se nikoli več ne konča. Smrt je tista večna uganka, ki je vsakomur izmed nas dana ob rojstvu le nihče ne ve kdaj in kako se mu bo pripetila. Vsak pa si medtem, ko si ustvarja svoje življenje v vse bolj negotovem svetu, ustvari svojo zgodbo, ki ga bodri tekom trenutkov soočanja s smrtnostjo.
Smrt je vse manj prisotna v vsakdanjem življenju
Smrt je vse manj prisotna v vsakdanjem življenju ljudi, saj je odmaknjena v zdravstvene in skrbstvene institucije, ki predstavljajo učinkovit mehanizem za zmanjševanje njenega učinka na družbeno življenje. Smrt neizogibno povzroči izgubo, ki od žalujočih zahteva, da se morajo soočiti z nastalo praznino. Kako bo smrt osebe sprejeta, kako se bo upravljalo s truplom, kakšno mesto bo pokojna oseba imela v svetu živih, so del procesa smrti, ki pa ni odvisen samo od žalujočih pač pa je v veliki meri pogojen s širšimi družbeno-kulturnimi vidiki, ki usmerjajo življenje v neki družbi.
Odnos do smrti
Odnos do smrti si izoblikujemo na podlagi okolja v katerem živimo. Nato si na podlagi lastnih izkušenj zgradimo sistem prepričanj, ki nas vodi v situacijah, ko smo s smrtjo soočeni. Toda situacije, kjer bi se bili prisiljeni soočiti s pomenom smrt in s tem neizogibno tudi življenja, so vse redkejše, ker je smrt odrinjena iz vsakdanjega življenja. Kultura prav tako odriva misli o minljivosti, saj vprašanja o koncu življenja, ob poudarjeni individualizaciji, kultu mladosti, potrošnji, produktivnosti, maksimiranju dobička itn., odriva v pozno starost. To nam prinaša navidezen občutek nesmrtnosti, ki nas brani pred realnostjo smrti, ob enem pa krepi tabu smrti, zaradi katerega smo ob soočenju s smrtjo pogosto izgubljeni in nemočni.
Okrogla miza
Na pogovoru bomo razstrli kuliso tišine, ki spremlja smrt in spregovorili o njeni vlogi v naši družbi in vsakdanjem življenju. Razpravljali bomo o našem odnosu do smrti, sli po nesmrtnosti, soočanju z minljivostjo ter načinih spoprijemanja s to resnico življenja.
Sodelujoči
Dr. Mirjana Nastran Ule je upokojena zaslužna profesorica za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je tudi ustanovila Center za socialno psihologijo. Od letošnjega leta je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Mag. Miran Možina, dr. med., je specialist psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor, ustanovitelj in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, ter odgovorni urednik revije Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo.
Dr. Sinja Čož je raziskovalka na Centru za socialno psihologijo (FDV, UL), sodelavka zavoda OPRO in predsednica Slovenskega združenja za socialni marketing. Raziskovalno se ukvarja z družbeno-kulturnim kontekstom smrti in odločitvami ob koncu življenja kot tudi z drugimi vprašanji javnega zdravja ter doseganjem vedenjskih in družbenih sprememb.