Pozdravljena gospa Silva!
Ko se človek stara, mu postane veliko stvari v življenju rutina. Tako zapečkarji okrepijo svoje navade zapečkarstva, avanturisti in pustolovci pa se še naprej neustrašno podajajo v svet. Vaš mož živi v majhnem svetu svoje ožje okolice, vi pa, po drugi strani, bi želeli uživati svet tam zunaj, v drugih krajih, državah in kulturah.
Sprašujete me, kako bi vi prepričali svojega moža, da bi kam šel z vami oziroma kako spraviti zapečkarja stran od domačega praga. Problem nastane, ker so ponavadi ljudje, ki so radi doma, s takšnim načinom življenja povsem zadovoljni, to jim gode in tega ne vidijo kot slabost. Doma imajo občutek varnosti in zadostnosti, mnogokrat tudi samozadostnosti. A ravno takšni tipi ljudi imajo ob sebi partnerja, ki je radoveden, se rad socializira, komunicira z drugimi ljudmi in hodi na izlete, potovanja, obiske. Ta drugi partner je na prvega velikokrat jezen in nad njim razočaran, da se ne premakne od doma, nato pa se z leti s situacijo sprijazni in začne naokoli hoditi in se družiti sam, brez slabe vesti ali pa tudi on občepi doma, nesrečen nad izzidom.
Kar se meni zdi ključno je, da se tudi vi na nek način sprijaznete, da je vašemu možu zapečkarstvo v redu in da bo to svojo lastnost zelo težko spremenil, še zlasti, ker to ni njegova notranja motivacija, ampak vaša želja spremeniti njega. Vaše želje in iniciative bo doživljal kot prisile, ki njemu niso pogodu. Razmislite tudi, kako vi lahko sami sebi pomagate, da se boste imeli lepo na izletih brez moža, na način, da boste pomirjeni, če greste na izlet sami, brez občutkov krivde ali jeze do partnerja. Da boste odhajali z občutkom, da sta vidva, kljub temu, da nista skupaj, OK. Verjamem, da bi radi lepe trenutke na potovanjih in ob novih ljudeh delili z možem, po drugi strani pa vzemite v obzir, kako bi vama bilo, če bi bil na potovanju nekdo čisto navdušen nad lepotami nekega kraja, drugi pa zamorjen, nesproščen, z željo čim prej iti domov. Najverjetneje bi bil dopust pokvarjen za oba.
Lepo je, kadar lahko prijetne izkušnje v svetu tam zunaj doživimo z ljubljeno osebo, ki je naš življenjski sopotnik, a vedno in pri vseh parih to ne gre. Takrat je treba ubrati pot kompromisa s partnerjem, predvsem pa s samim seboj, v katerem osebi ne smeta izgubiti svojih želja in ciljev in biti pomirjeni s tem, da partner nima istih želja in ciljev ter da je tudi tako dobro.
Ana Zarnik Horvat,
psihologinja in spec. zakonske in družinske terapije