Pozdravljeni!
Ustni zadah strokovno imenujemo halitoza in ga definiramo kot očiten neprijeten vonj izdihanega zraka. Gre za enega izmed največjih tabujev naše družbe, ki lahko predstavlja resno osebno in socialno težavo za posameznika. Velik problem se skriva tudi v tem, da ga posameznik pri sebi večinoma ne zazna zaradi habituacije (prilagoditve) na lasten vonj. Ustni zadah je lahko prehoden ali kroničen oziroma trajen z izvorom v ustih ali izven njih. Prehoden izgine po umivanju zob, nitkanju ali hranjenju. Primer je vsem dobro poznani »jutranji zadah«, ki nastane zaradi zmanjšanega pretoka sline ponoči in odsotnosti kisika v ustih (med spanjem imamo namreč zaprta usta). Vse našteto predstavlja dobre pogoje za anaerobne bakterije (tiste, ki za razmnoževanje ne potrebujejo kisika). Te razgrajujejo beljakovine in pri tem izločajo hlapljive žveplene snovi (vodikov sulfid, metil merkaptan, različne sulfide), ki pa že v majhnih koncentracijah povzročijo nastanek zelo odbijajočega ustnega zadaha. Za učinkovito preprečevanje jutranjega zadaha se priporoča zvečer temeljita ustna higiena, ki zajema čiščenje medzobnih prostorov, zob in jezika s posebej zanj namenjenimi strgali. Do prehodnega zadaha iz ust pa seveda pride tudi ob zaužitju začinjene hrane, predvsem čebule in česna. Prisoten je tudi, ko stradamo ali smo pod stresom.
Vzrok za kroničnega, ki prizadene približno 25 odstotkov ljudi, pa je večinoma bolezensko stanje v ustih ali izven njih. Zanimivo je namreč, da (v nasprotju s splošnim zmotnim prepričanjem, ki pravi, da ta neprijetna zadeva izvira od nekod drugod, recimo, iz želodca) najdemo v 90 odstotkih vzrok zanj v ustih, kar je tudi pokazatelj bolezenskega stanja v njih. Najpogosteje je kriva parodontalna bolezen in/ali bakterijske obloge predvsem na korenu jezika (le 10 odstotkov ljudi z ustnim zadahom ima vzrok zanj nekje drugje).
Kot za vsako bolezensko stanje, pa seveda obstaja zdravljenje tudi za to težavo. Začne se s subjektivno oceno resnosti ustnega zadaha, pri čemer preiskovalec vonja pacientov zadah. Za objektivno oceno pa obstajajo naprave, ki v izdihanem zraku zaznavajo koncentracijo hlapljivih žveplenih snovi. Ker je vzrok večinoma prisoten v ustih, mora zobozdravnik narediti natančen ustni pregled, v katerega sodijo pregled obzobnih tkiv, ocena obloženosti jezika (predvsem njegovega korena) in seveda pregled zob samih, saj lahko k slabemu zadahu pripomoreta zobna gniloba (karies) in bakterijski plak, ki ga pacient ne odstranjuje iz medzobnih prostorov z nitkanjem. Če odkrijemo vzrok, je to običajno dovolj, da lahko uvedemo uspešno terapijo. Za kontroliranje uspešnosti je poleg zobozdravnika priporočljivo vplesti tudi zaupnika, bodisi partnerja ali pa tesnega prijatelja osebe z zadahom, ki nam bo po pravici povedal, če se je stanje izboljšalo. Če vzroka v ustih ne najdemo, pa je nujno potrebno sodelovanje z zdravniki iz drugih specialnosti.
Boris Bombek,
dr. dent. med.