Ob tem so predstavili obstoječe možnosti ter nove oblike bivanja, ki so v tujini že leta prisotne in uveljavljene. Med njimi je tudi sobivanje, kjer v skupnosti živi več starejših oseb. Tako si znižajo življenjske stroške, delijo opravila, se družijo in krepijo svojo socialno mrežo, posledično pa dvigujejo kakovost bivanja v tretjem življenjskem obdobju. Udeležence je pozdravil tudi župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković, ki je poudaril, da je Ljubljana že mesto, ki je prijazno do starejših in da veliko delajo v smeri, da to nadgradijo in postanejo vzor drugim evropskim mestom. Z okroglo mizo v Ljubljani se zaključuje sklop enajstih predstavitev v mestnih občinah. Projekt se bo nadaljeval s postavitvijo informacijskih točk v 11 mestnih občinah, predvidoma na začetku aprila. Na njih bo možno dobiti dodatne informacije ali pa podati pobudo oziroma ponudbo za možnosti sobivanja. Vse informacije bodo na voljo na spletni strani ter v družbenih omrežjih Facebook in Twitter.
Irena Majcen, ministrica za okolje in prostor, je na kratko povzela razmišljanja na vseh okroglih mizah, ki so se v zadnjih treh mesecih zvrstile v mestnih občinah po Sloveniji. »Vsako lokalno okolje ima svoje potrebe, ideje in želje, nekaj pa je tudi skupnih. Pokazalo se je, da pri iskanju novih, drugačnih možnosti bivanja potrebujemo določene zakonske spremembe in prilagoditve. Predvsem bomo imeli v mislih, da bo za starejše varno in preprosto. Želja vseh je, da omogočimo kakovostno in dostojanstveno življenje oziroma bivanje v tretjem življenjskem obdobju.« Na dogodkih se je zvrstilo kar nekaj idej, sedaj jih bodo pregledali in poiskali možnosti za njihovo realizacijo v okviru pilotnih projektov.
Marjan Sedmak, predsednik Mestne zveze društev upokojencev, je potrdil županove besede, ko je predstavil dogajanje za starejše. »Starejši potrebujejo tako svoj prostor, kot tudi strukturirane vsebine. V Ljubljani smo ustvarili verigo podpornih institucij, ki se ukvarjajo s starejšimi in njihovimi potrebami. Imamo info točko, svetovalnice z različnimi temami, dnevne centre aktivnosti, dnevno varstvo, Zavod za oskrbo na domu, institucionalno varstvo in Hospic. Sistem je vzpostavljen in tudi učinkovito deluje. Z njim želimo preseči razkorak med obdobjem, ko si zaposlen in obdobjem, ko se upokojiš. Upokojitev je lahko druga kariera.«
O prizadevanjih v lokalnem okolju sta spregovorili tudi Laura Perko, pomočnica direktorice Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana, in Alenka Šimon iz Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana. Po besedah Perkove ljudje ne potrebujejo zgolj zdravstvenih storitev, ampak tudi socialne. »Potrebe je treba zadovoljevati tam, kjer nastajajo, v skupnosti. Zato tudi razvijamo široko plejado le teh in jih povezujemo z namenom, da starejšim zagotovimo, da čim dlje ostanejo doma.« V razmišljanjih predstavnikov lokalnega okolja se je pojavila tudi potreba po dovolj zgodnjem arhitektonskem načrtovanju stanovanj, ki jih je Alenka Šimon poimenovala kar vseživljenjska stanovanja.
V drugi polovici srečanja je pogovor potekal o konkretnih možnostih sobivanja. Alenka Ogrin, strokovnjakinja za sobivanje, ki se že vrsto let ukvarja z izboljševanjem bivanja starejše populacije, je predstavila nekaj primerov iz tujine ter opozorila na dejstvo, da je v Sloveniji kar 89 odstotkov lastniških stanovanj. »Včasih ta stanovanja postanejo precejšnje breme, saj jih je treba vzdrževati, kar pa je za starejše, pa naj bodo v paru ali sami, precejšen zalogaj.« Ogrinova pa je opozorila še na eden pomemben vidik in sicer, da starejši 90 odstotkov časa preživijo v svojih stanovanjih. Zato je potrebno stanovanja prilagoditi potrebam stanovalca, da lahko biva varno, udobno in varčno. »To je lahko prvi korak, saj je vse te prilagoditve treba uvajati prej, kot pa potreba sploh nastane. Gre za manjše, nezahtevne posege, ki pa lahko izdatno izboljšajo kakovost bivanja.«
Tokrat je bil z nami tudi Peter Prezelj, ponudnik sobivanja za starejše v gospodinjski skupnosti v Davči, ki je bil predstavljen kot primer dobre prakse sobivanja na dosedanjih okroglih mizah. To je prva sobivanjska skupnost v Sloveniji. Stanovalci, ki tam živijo, so svoj odnos do nepremičnine spremenili in tako je bila odločitev za tak način bivanja veliko lažja. »Prav vsi stanovalci pravijo, da je to bila njihova najboljša odločitev,« dodaja Peter Prezelj. V skupnosti obstajajo stroga, pa vendar preprosta pravila. Vsak mora biti opravilno sposoben, biti mora sposoben bivanja z drugimi, skupaj poskrbijo za gospodinjska opravila, imajo skupna kosila, si med seboj pomagajo. »Vsi stanovalci imajo svojo sobo in kopalnico, kuhinja in pralnica sta skupni. Naloge si dnevno in tedensko razdelijo. Imajo tudi svoj vrt.«
Klemen Ploštajner iz Zadrugatorja pa je predstavil še en model sobivanja, to je stanovanjska zadruga. »Kot študenti smo se odločili, da potrebujemo nov način, kako priti do nepremičnine po ugodnih pogojih. In stanovanjsko zadružništvo je ena takšnih oblik, tudi glede na izkušnje iz drugih držav; bolj in manj razvitih. Posamezniki se povežejo v zadrugo, ki zagotovi objekt, zadružniki so lastniki te nepremičnine. Stanovanja se oddajajo po najemni ceni, ki je nižja od tržne. Takšne stanovanjske skupnosti imajo tudi integrirane skupne prostore.« Želijo, da projekt ne bi bil namenjen zgolj mladim, želijo si pritegniti različne generacije. »Nenazadnje bomo tako lahko združili potrebe in oblikovali rešitve za vse generacije,« dodaja Ploštajner.