Pravi, da je njegovo telo že zelo staro... Ni mu všeč, da je ujet v postelji, dolgčas mu v glavnem prežene televizija. Ko sem ga začela obiskovati, sva še lahko hodila skupaj na kavico. Peljala sem ga v vozičku, bil je presrečen, samo da je lahko naredil ta kratek obhod čez dom do kavarne. In da je seveda prišel do kavice, ki jo obožuje. Zdaj mu jo prinesem v sobo, saj v glavnem ne more več iz postelje.
Trenutki, ko uživa v vsakem požirku kavice iz avtomata, so preprosto magični. Poskušam ujeti z njim vsako sekundo, ker so tako prijetni, tako polni, da jih je škoda zamuditi. Z besedami je to težko opisati, občutiti pa zelo enostavno. Samo prisoten je treba biti v tistem trenutku, opazovati in se odpreti čutenju.
Vedno znova me uči, kako malenkosti v življenju štejejo. Vsakič namreč ob pitju kavice reče: ˝Tale kavica je bila pa tako dobra!˝ Včasih prosi še za eno, včasih ga kar sama vprašam, če prinesem še eno. In spet se nasmeji kot majhen otrok, vesel bombona, in jo ponovno spije kot da bi bila tisti dan prva. Sama ne pijem kavice, zelo redko si je zaželim, a ko gledam njega, kako v njej uživa, si jo včasih še sebi prinesem, samo da poskušam še sama ujeti tisti trenutek na način kot ga doživlja on.
Vprašala sem ga, če kaj obžaluje v življenju. Je rekel, da nič. Vse je bilo tako kot mora biti. Pravi, da mu je vseeno ali gre danes ali jutri, da je svoje že opravil. Pravi, da ga ni nič strah. Občudujem ga. Ves odpor družbe proti smrti, ves ta tabu, ki nas odvrača od razmišljanja od smrti, odpiranja se skritim, potlačenim čustvom, vse to s starostjo avtomatično začne popuščati. Odvisno seveda od posameznika, a verjamem, da gre za naravni proces spuščanja ob staranju. On je pripravljen, pripravljen zapustiti materialni svet, pripravljen spustiti vse poznano. Pravi, da ima že rezerviran prostor na pokopališču, želi biti raztrosen. To pove lahkotno, brez bolečine ali čustev. Pomislim, kakšno neprecenljivo darilo je to sebi in njegovim bližnjim, da lahko o tem tako sproščeno spregovori...
Hvaležna sem za vse skupne trenutke z njim. Čeprav mu telo več ne služi kot bi želel, nosi v sebi globoko umirjenost, sprejetost, preprostost in iskrenost. Je res treba, da se postaramo, da to prepoznamo v sebi in da to tudi živimo? Kakšen je recept, kje ga lahko najdemo? Menim, da vsak na svoj način… Vse je mogoče, vse je možno, če si recept želimo najti! Jaz ga iščem tako, da poskušam biti prisotna v vsakem trenutku in ozaveščati sebe ter okolico.
Lahko v komentar napišete, kako to počnete vi.
O avtorici ...
Raziskovalka preprostosti življenja, duhovna iskalka in opazovalka življenja. Od nekdaj jo je privlačila tematika smrti, rada se druži s starostniki in jim pomaga pri izboljšanju kakovosti njihovega življenja. Končuje študij Organizator socialne mreže in je aktivna prostovoljka v domu starostnikov v Domu ob Savinji v Celju ter v Slovenskem društvu hospic. Do dela, ki jo notranje polni in veseli, jo je pripeljalo večletno delo na sebi v šoli duhovnosti in meditacije Clairvision, ki ima sedež v Kaliforniji. Je avtorica Knjige Življenja, ki jo je pripravila kot vodnik za notranje potovanje vsakogar, ki bo želel pogledati vase ter zapisati svoje občutke in misli o življenju in minljivosti življenja. Včasih je namreč premisliti in napisati veliko laže kakor o tem spregovoriti. Vodi pogovorne skupine s starostniki in izvaja predavanja na temo staranja, minljivosti in žalovanja.
Andrejo lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@andrejacilensek.com
Več o njej boste našli tudi tukaj: www.andrejacilensek.com
In na njeni facebook strani Preprostost življenja