Spoštovana ga. Ida,
hvala lepa za vaše vprašanje. Vaše pismo nakazuje skrb, ki je ne glede na trenutno situacijo, v vašem življenju prisotna in je odraz tega, da vam, niti za vnuke, še posebej pa za odnos z vašim sinom, ni vseeno. Svoje življenje ste v obdobju po zaključitvi službe najverjetneje obrnili v drugo smer, kot je bila ta do takrat. Nekateri lahko šele v obdobju upokojitve prvič posvetijo več časa sebi, ali z drugimi besedami, sebe postavijo na prvo mesto, kar se lahko izraža na različne načine. Kot navajate sami, radi spoznavate nove ljudi in potujete, pri čemer se bi najverjetneje našlo še kaj, kar vaše življenje dodatno polni in ga bogati. Kje se nahaja meja med tem, kar naj bi bilo družbeno sprejemljivo in kar so želje ali potrebe posameznika, je zelo težko določiti, še posebej, ko so v to vpeti naši bližnji medsebojni odnosi.
Med branjem vašega vprašanja, se mi v ospredje postavlja predvsem odnos med vama s sinom. V pismu niste posebej opisali, kakšen odnos sta z njim imela prej. Če je bil spodbujajoč, ljubeč, povezovalen, vas morda sedaj kot mamo, ki zna svojega otroka začutiti, pogreša v tem, kar bi želel, da je prav tako izkušnja njegovih otrok – sedaj s strani babice. Pogovor o temah, kot so kakšne so sinove želje, kaj pogreša, v čem se mu morda zdite odtujena, česa ga je strah v njegovi očetovski vlogi, s čimer vas morda kliče na pomoč preko spodbujanja povezovanja z vnuki, bi morda na marsikatero vprašanje dal odgovor, ki bi med vaju lahko ponovno prinesel povezavo in razumevanje z obeh strani, saj je starš sedaj tudi on. To bi morda posledično pomenilo odločitev za več skupnega časa med vsemi tremi generacijami.
Na drugi strani bi me prav tako zanimalo, ali se to sedaj dogaja prvič, ali ste podobno izkušnjo imeli že pri svojih otrocih. Pri svojem delu se sicer srečujem predvsem z mlajšimi mamicami, katerih otroci so vse od dojenčkov do osnovnošolskih otrok, lahko pa tudi starejši, kar seveda ne zmanjšuje pomena mame kot osebe, ki nas spremlja tudi, ko sami postanemo starši. Kar nekaj od prej navedenih mamic, se s svojim otrokom ne zmore čustveno povezati na način, kot bi si želele, zaradi česar doživljajo veliko občutkov krivde, nesposobnosti, sebe doživljajo, kot da so slabe mame in podobno. Se mogoče v sebi s podobnimi temami, vprašanji, doživljanji, srečujete tudi vi? V medsebojnih odnosih nas mnogokrat nezaveden strah pred pristnimi odnosi, hromi na različne načine in ga je težko prepoznati. Morda bi se vam na tem mestu zdel smiseln premislek o tem, kaj znotraj vašega čustvenega sveta predstavljajo stvari, ki jim dajete prednost, kaj za vas pomenijo, morda predstavljajo beg od ljudi, ki so vam pomembni, ali pa je to samo izraz tistega, kar ste si vedno želeli.
Pri raziskovanju poti do same sebe, vam želim obilo lepih odkritij, ki vas bodo najprej kot žensko in nato kot mamo, ali morda obratno, pripeljale do ustvarjalnih skupnih poti z vašimi vnuki.
Marja Avberšek,
mag. ZDŠ