Pozdravljeni,

velikokrat se zgodi, da se z leti, ki jih preživimo v zakonu in z družino, oddaljimo od svojih prejšnjih prijateljev, in če potem sledi še izguba partnerja, se nenadoma znajdemo čisto sami. Mogoče vam je bilo že od nekdaj težko navezati stike z novimi ljudmi. To je zelo pogost problem v vsaki starosti. Ne vemo, kako pristopit, kaj reči, obremenjujemo se s tem, da bomo zavrnjeni, da nismo dovolj dobri, da se ne bomo imeli o čem pogovarjati... Večinoma gre tu za zahtevnost do sebe, saj si v svoji glavi nekako ustvarimo normative, kako bi morali zgledati, kako govoriti in kakšen odziv bi morali dobiti. In potem kompliciramo okoli teh zahtev, namesto, da bi čisto odprtih rok, taki kot smo, prišli do ljudi s preprostim vprašanjem: "Ali se vam lahko pridružim, zelo rada se sprehajam in zelo sama sem, pa ne bi bila rada več... " Verjamem, da ste že neštetokrat preigrali ta scenarij in si predstavljali, kako boste prišli do te skupine upokojenk, kaj rekli in kako, pa ste se vedno ustrašili. Kaj pa se vam lahko zgodi? Nič hujšega od tega, da vam rečejo, da se ne morete pridružiti, kar pa je malo verjetno. V najslabšem primeru boste torej sami, tako kot ste zdaj, torej ničesar ne morete izgubiti.
Za premagovanje osamljenosti obstajajo tudi dnevni centri aktivnosti za starejše, ki so v Ljubljani odprti vsak dan od 7.00 do 15.00. Tam se družite pri različnih aktivnostih, kot so petje, ples, ročna dela, izleti, igre in še marsikaj. Ne vem, od kod ste in kako ste s prevozom, ampak prav gotovo je kaj podobnega tudi v vašem kraju. Mogoče bo tu vključitev lažja kot že v oblikovano družbo sosed upokojenk, čeprav tudi tam verjetno ne bi smelo biti težav.
Malo premalo ste napisali o sebi, da bi vam vedela kaj bolj podrobno svetovati, vam pa želim, da se čim prej premagate vaš strah in najdete kakšno prijetno družbo.

Veliko poguma in lep dan
Nevenka Breznik,
spec. psihoterapevtka trans. analize