Ga. Darinka!
Pišete o problemu s sinom, ki je odrasel človek in še vedno ne zapusti družinskega gnezda. Na prvi pogled njegov način življenja izgleda lagoden (šlužba, prijatelji, hobiji), vendar po drugi strani zelo obremenjujoč, saj živi v življenjskem obdobju, ko ima večina enako starih ljudi partnerje in družine, on pa je samski in živi doma, pri starših. Verjamem, da vsaka vaša beseda, ki nakazuje v smer sinovega samostojnega življenja, pri njem prebudi plaz bolečih občutkov, ki so skriti pod površjem in je zato načenjanje vsakega pogovora v to smer drezanje v osje gnezdo.
Sin je resda odrasel, vendar koliko je samostojen in koliko odgovornosti samostojnega odraslega človeka izpolnjuje? Pri tem imam v mislih vsestransko in popolno skrb zase (finančno in praktično, ki se tiče gospodinstva, skrb za stanovanje, hišo itd.). Ali morda marsikaj od našetetega izvajate in skrbite vi, starši (kuhanje kosila, likanje perila, pospravljanje njegovega dela stanovanja)?
Žal starši odraslega otroka ne morejo motivirati, da bi zaživel svoje življenje, če sam nima te motivacije in mu po drugi strani niti ni treba, saj to počnejo starši (zapisali ste, da mu vse nudite). Ker je to bolečina cele družine, bo vsaka spodbudna in dobronamerna beseda o samostijnem življenju iz vaših ust na drugi strani naletela na odbijajoče reakcije pri sinu, kot so jeza, agresija in zapiranje vase. Vas pa bo bolelo in skrbelo, ker je 38-letnik še vedno doma in v funkciji otroka, za katerega skrbite.
Največ, kar lahko naredite, je, da prenehate biti mama odraslemu otroku in mu v roke položite odgovornosti odraslega in samostojnega človeka. Vem, da je to zelo težko narediti, saj ste vendarle njegova mama in bi mu radi na vsak način pomagali, vendar je ta omenjeni korak pot k pozitivnim spremembam, ki pa se seveda ne bodo zgodile čez noč in brez odporov in jeze. Tako boste dali sinu odprto pot skrbi zase (pa če tudi v istem stanovanju ali hiši), vam pa priložnost, da se umaknete iz njegovega življenja kot mama, ki skrbi in vstopite kot mama, ki opazuje sinovo samostojnost in je na to tudi ponosna.
Ana Zarnik Horvat,
psihologinja