Pozdravljeni Silva.

Ste v obdobju, ko človek počasi prične z evalvacijo svojega življenja, kaj je bilo dobro, kaj bi lahko bilo bolje. Za tem se skriva bistveno vprašanje; Ali je moje življenje imelo smisel? Sem koristno porabil čas, sem delal prave stvari?

Večina ljudi v sodobnem svetu se boji življenja, ne, da bi se tega zavedalo. Živijo znotraj ograj, ki jim omogočajo večjo predvidljivost, več varnosti, več nadzora. To pa pomeni manj stika z resničnim življenjem, ki ni tako predvidljivo. Strah pred staranjem, pred osamljenostjo, pred smrtjo nam odpira vrata iz sveta naših ograj in nas vabi, da sprejmemo življenje v njegovi enkratnosti. Lahko se upiramo in obtičimo v občutkih krivde, strahu in samoobtoževanju. Lahko pa se ozremo okoli, iz našega malega sveta poberemo vse, kar je vredno, naložimo v nahrbtnik in se poženemo skozi vrata. To je edina možnost, da sprejmemo svoje življenje in se pomirimo z njim. Če se spominjate svojih sanj, ko ste bili še majhna punčka in jih primerjate z občutki, ki vas sedaj prevevajo, bi težko našli kaj skupnega. Za temi občutki je isto hrepenenje po ljubezni in pripadnosti, kot je bilo nekoč, le, da so neovrednotene izkušnje zaradi življenja "znotraj ograj" vaše hrepenenje spremenile v strah.

Neovrednotene izkušnje pomenijo nepredelane čustvene situacije iz naše preteklosti. Dejali ste, da sta se z možem odločila za življenje brez otrok. in da sedaj to odločitev obžaljujete. Da bi dobili odgovor, ki ga iščete, si morate najprej iskreno odgovoriti na nekaj vprašanj. Je bila ta odločitev obojestranska? Kdo od vaju je dal pobudo in kdo jo je sprejel? Koliko časa sta namenila pogovoru o tem? Je bil razlog za tako pomembno življensko odločitev za oba dovoj tehten, da to ni vplivalo na vajin odnos do sedaj?

"Imeti" otroka pomeni svojino. S prisvajanjem v "imenu ljubezni" od njega pričakujemo, da nadaljuje naše nedokončane projekte, živi naše sanje in zadovoljuje naše potrebe. . Omogočiti otroku življenje in mu dovoliti, da v njem odide onkraj naših strahov in pričakovanj, zahteva veliko življenske zrelosti in tudi spoznanje, da nam otrok ni ničesar dolžan ... in da se bomo s procesom staranja morali soočiti sami.

Rada bi vam rekla, da ne žalujte za tem, kar nikoli niste imeli ampak bodite hvaležni za to, kar imate; ljubezen svojega moža. Pa ni tako preprosto, vem...

Skupaj se bosta morala vrniti v čas, ko sta sprejemala odločitve o vajini prihodnosti, si odpustiti, si dovoliti skupaj začutiti bolečino ob spoznanju, da je bilo vajino življenje neizpolnjeno. Morda mož ne čuti tako in med vama ni več dialoga? V tem primeru bi vam svetovala pomoč terapevta,

Vse dobro.
Renata J. Roban,
specialistka zakonske in družinske terapije