Anamarija Rančić: Univerza za tretje življenjsko obdobje mi je odprla nov svet

Moje učenje > Zgodbe ambasadorjev | piše: P. L. | 10.7.2020
Ko je Anamarija Rančić prestopila prag Univerze za tretje življenjsko obdobje, se ji je življenje spremenilo. Nič kaj rožnata preteklost ostaja v spominih, ki so še kako živi, njen vsakdan pa je poln. Univerza ji je podarila nekaj pomembnega in odprla povsem nov svet, pravi.
Anamarija Rančić (foto: osebni arhiv)
Anamarija Rančić (foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Ljubljančanka Anamarija Rančić zadnje leto živi sama. »Prvikrat v življenju,« doda.
»V času izolacije preživim večino časa na vrtu. V petem nadstropju trnovskega bloka nas je bilo včasih pet ali šest. Mož mi je umrl pred dobrim letom, moja edina sestra je odšla januarja, tale korona mi je vzela dobro prijateljico in bratranca

Med pletjem in prekopavanjem, pa tudi med spanjem, jo preplavljajo spomini. »Tokrat je moj spomin moj sovražnik. A vse je treba sprejeti,« nam prikima in razkrije nekaj svoje preteklosti.

Že od rojstva dalje ji ni bilo lahko, v otroštvu in mladosti je doživela vojno, osirotelost, imela je operacijo hrbtenice. »Bila sem zelo pegasta, rdečelasa in tiha, a bistra. Rešitev sem videla v šolanju, a sem napačen študij kemijska tehnika vlekla trmasto do diplome. Po 10 letih sem imela pet letnega sina, moža perspektivnega znanstvenika z asistentsko plačo in dva zahtevka za vrnitev štipendije. Našla sem zaposlitev, rodila še dva otroka in poleg službe skrbela za družino in bolno mamo.«

Nato je doživela eno največjih žalosti življenja, eden od njenih sinov je zbolel in umrl, njen mož je težave reševal z alkoholom, edina pomoč ji je bila mama. »Edino moje veselje je bil kakšen sindikalni izlet ali ogled kakšne razstave. Še se spomnim prve Plečnikove razstave in Razstave o kiču v Naravoslovnem muzeju. Pri teh aktivnostih sem rada vključevala otroke, tako svoje, sestrine, sosedove in sodelavce.«

Usoda življenja je začrtala in postala je tehnološki višek, ostala je doma. A kot pravi, službe ni pogrešala, dela je imela čez glavo dovolj. »Otroka sta študirala, mož je bil alkoholik, mama na invalidskem vozičku, imela sem vrtiček na barju. Takrat mi je bivša sodelavka predlagala srečanje, izpopolnjevanje tujega jezika. Od doma bi bila le dve uri tedensko

To je bilo njeno prvo srečanje z Univerzo za tretje življenjsko obdobje, ne vedoč, da je to zanjo začetek nečesa pomembnega. »Odprl se mi je nov svet, ki mi je ustrezal po naravi (geografija, zgodovina, umetnost). Kot otrok zaradi naših razmer nisem hodila na šolske izlete ali zabave, nič boljše ni bilo med študijem in delovno dobo, tukaj pa je vsaka skupina planirala ekskurzije in oglede v zvezi z zanimivim programom,« se spominja Anamarija. V tistem času je odšla njena mama, njeni fantje so se osamosvojili in pripravila si je tedenski urnik za željena predavanja. »Hvala prof. Kožuhovi, prof. Pauličevi, prof. Jevševarjevi,« vzklikne.

»Znanje sem si zbirala tudi pri tematskih vodenjih in predavanjih priznanih strokovnjakov. Vse to je v prestolnici zastonj. Ugotovila sem, kako nezainteresirani za nas in za svojo stroko so bili naši srednješolski profesorji, da ne omenjam jezikovnih znanj in splošne izobrazbe,« še doda.

Tako je poldrugo desetletje kompletirala svoje znanje, in tudi sodelovala pri resnih projektih, ki so jih predstavili javnosti. Pridobila si je licenco za vodenje po Ljubljanskem gradu, bila je prostovoljni vodič po Zgodovinski razstavi Narodnega muzeja in že pet let je vsak teden vodička po Ljubljani pri Mestni zvezi upokojencev. »Takšno vodenje v angleščini sem vzela kot preizkus svoje jezikovne izurjenosti, vodenje otroškega vrtca pa kot posebno zabavo,« prikima.

Tako živi v svojem osmem desetletju, trudi se živeti zdravo in se družiti s sorodnimi dušami. »Kako lepo je včasih srečati sošolko po 20 ali 30 letih, sedaj lahko nadoknadiš zamujeni čas. Še vedno so proste sobote in nedelje za gospodinjske opravke in druženja z zaposleno družino. Jeseni se posamezne skupine spet srečajo, novi programi ali pa nove smeri, po želji,« pripoveduje.

Še vedno ima urnik na steni in rada sliši kaj novega. Prihajajo tudi nove predavateljice (arh. Kutinova in prof. Bračunova) in novi projekti.
»Če se zazrem vase, se spomnim, da sem to spremembo od radovedne šolarke, željne sveta, povzročila sama in moje sanje so se uresničile. Videla sem velika evropska mesta, podeželje, skandinavske fjorde, srbske samostane, nešteto cerkva sosednjih dežel, spala sem v izraelskem kibucu in se namakala v Mrtvem morju. Kam nas bo še nesla pot, ko se rešimo korone,« se radovedno sprašuje.

Na njenem izobraževalnem potovanju se pripetijo tudi zanimive izkušnje. Ena takšnih se je zgodila lansko leto: »Naš mladi, prizadevni profesor nam je predlagal, da sodelujemo z delavnico na srečanju in festivalu srednjih šol, ki se učijo latinski jezik. Lokacija je bila Škofja Loka, glavni organizator naš profesor, vsaka šola prispeva svojo delavnico v stilu antike (lončarstvo, tkalstvo, šolstvo, kuhanje, filozofija itd.), za ostale učence pa je to kot kulturni dogodek. Naša skupina (pet aktivnih članov latinščine) naj priredi prerokovanje ali orakelj po vzoru grških templjev. Mene je določil za Pitijo, sošolki za svečenici, sošolca za grška vojaka na vhodu v tempelj. Publika, ki bo prihajala po nasvete, bodo mimoidoči, največ srednješolci.

Priprave so bile resne, obleke sposojene, natisnjeni so bili spominski kovanci za plačilo uslug in pismeni izreki antičnih filozofov. Dobili smo čudovito lokacijo sredi mesta, ki deluje kot turistična točka za Škofjeloški pasijon (po potrebi), sicer pa prodajalna suvenirjev. Prostor je imel črne polprozorne zavese, osvetljen le od zgoraj. Okrog so gorele sveče, na sredini je sedela Pitija v belih tančicah in čakala na kliente. Bilo me je strašno strah, kaj bodo spraševali in kaj naj odgovorim. In prihajali so, po številu kovancev smo jih ugotovili preko trideset. Bilo mi je kot v mojih šolarskih letih: isti problemi in težave v družini, šoli, medsebojni in ljubezenski odnosi in tudi nekaj resnih težav. Po pol stoletja se svet ni nič spremenil in hudo je, ko nimaš koga vprašati za nasvet. Trudila sem se spominjati izkušenj moje generacije, opogumljala in svetovala!«

Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Zelo si je želela, da bi umrla na hitro

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Ilustrator Simon Sanda: Okužen sem s covidom-19

Na družbenih omrežjih se je oglasil tudi znani slovensk...

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.