Po poti kristalno čistih jezer, zelenih gozdov in romantičnih kotičkov
Nemška dežela Bavarska je po mojem eden najlepših predelov Nemčije. S tem se boste še posebej strinjali tisti, ki se navdušujete nad lepotami narave. Z njimi je Bavarska že prav kičasto »opremljena« za vsakim vogalom. Ena najlepših poti, na kateri se boste lahko prepričali o čem govorim, je zagotovo tako imenovana
nemška alpska cesta. Pot, dolga 450 kilometrov, ki se razteza od mesta Lindau ob jezeru Constance do mesteca Schönau ob jezeru Königssee, vas bo vodila skozi mnogo slikovitih malih vasi, mest in mimo prečudovite pokrajine posute z zelenimi ravninami, na katerih se pase živina, z gozdovi, jezeri, hribi in gorami. Vsak košček poti boste deležni čudovitih razgledov, uživali boste ob raziskovanju številnih bavarskih znamenitosti, odkrivali pristno bavarsko kulturo in spoznavali bavarsko gostoljubnost. Za celotno pot naj bi potrebovali okvirno teden dni. Mi smo v štirih dneh raziskali samo en delček poti in ker smo bili tako prijetno presenečeni nad lepotami, ki smo jih bili deležni, smo sklenili, da se bomo zagotovo še vrnili in si vzeli več časa. Toda, začnimo na začetku, na münchenskem letališču, kamor smo pripotovali zgodaj zjutraj z našega »miniaturnega« brniškega letališča.
Letališče s petimi zvezdicami in mesto v malem
Vsak popotnik, ki razdalje običajno premaguje z letalom dobro ve, kako se minute vlečejo kot ure, ko je treba na letališču čakati na letalo, še posebej, če ima le to zamudo. To se vam zagotovo ne bo zgodilo, če se boste znašli na
münchenskem letališču, ki se zasluženo ponaša s petimi zvezdicami, saj so resnično poskrbeli za popolno ugodje vseh potnikov in obiskovalcev. Ne samo, da je poskrbljeno za lakoto in žejo in to čisto za vse okuse, številne trgovinice so založene s pestro ponudbo oblačil, spominkov, tu lahko vsak najde knjigo za kratkočasenje, napolni telefon, brska po svetovnem spletu, spije brezplačno kavico ali se udobno odpočije v predelu za počitek. Imajo celo supermarket, da se lahko založite s vsem potrebnim, preden se odpravite dalje. Na letališču se trudijo, da bi se tam počutili kot v središču mesta, kjer je vse pri roki in kamor se lahko zvečer odpravite, da v senci popijete kozarec odličnega »zračnega piva« Airbräu, letališkega piva, ki ga varijo prav tam, ali pa si privoščite večer na enem od številnih zanimivih družabnih dogodkov, ki jih prirejajo pod letališko streho, na največjem odprtem pokritem trgu v Evropi. In naj vas ne bo preveč strah, da vas bodo letališke cene pošteno udarile po žepu. Na münchenskem letališču namreč cene v trgovinah niso čisto nič letališke, ampak takšne kot v mestu.
Z vetrom v laseh okrog bavarskega morja
Bavarsko morje? To ni mogoče, Bavarska pa že nima morja! Pa ga ima, saj tako domačini imenujejo
jezero Cheemsee. Nam se je ponudila posebna priložnost, da smo prekrasno okolico jezera lahko doživeli na prav poseben način, za volanom mercedesa, porscheja, BMV-ja in drugih prestižnih vozil častitljive starosti. V malem
mestu Amerang, ki se nahaja nedaleč od jezera, so namreč doma stari avtomobili, ki so na ogled postavljeni pod streho
največjega muzeja nemške avtomobilske industrije na svetu, EFA Automuseum. Zanimivo je, da so čisto vsi avtomobili v privatni lasti družine g. Freibergerja, strastnega zbiratelja starih avtomobilov. V muzeju, ki ima na ogled neverjetno zbirko 220 jeklenih konjičkov, smo se dejansko lahko sprehodili skozi čas in si ogledali razvoj nemških avtomobilov vse od leta 1886 do 1985. Videli smo res zanimive avtomobile, ki bolj spominjajo na kočije kot na avte, pa avtomobil na dva, avto z dvema vhodoma, spredaj za moške, zadaj za ženske in otroke, prvi berlinski taksi in občudovali prestižne lepotce v stilu hollywoodskih zvezd iz 30-ih in 40-ih let prejšnjega stoletja. Nam se je najbolj v spomin vtisnil najdražji avtomobil na svetu, Mercedes Benz SS Tourer iz leta 1928-30, ki naj bi bil vreden kar 3 milijone evrov, saj sta na svetu samo še dva takšna primerka, eden prav v tem muzeju. Prav posebno doživetje pa je te jeklene konjičke zapeljati na cesto in v muzeju vam to tudi omogočijo. Že res, da morate za to doživetje kar precej globoko seči v žep, ampak je vredno. Čisto vsi muzejski avtomobili so namreč vozni in kar 40 jih ima dovoljenje, da jih zapeljete na cesto. Občudovati čudovito pokrajino, ki beži mimo tebe z usnjenega sedeža mercedeza iz leta 1935 je nekaj edinstvenega. Sicer se moraš privaditi na to, da moraš kar močno sukati volan, saj ni servo volan, ki smo ga vajeni danes, ampak tem jeklenim »starčkom« se starost prav nič ne pozna in so prav tako poskočni kot moderni avtomobili danes.