Dades - dolina 100 kazb

Rodilo se je krasno oktobrsko sončno jutro in pregnalo občutek utrujenosti od prejšnjega dne, ko smo »prečesali« Ouarzazate ter raziskovali znamenito srednjeveško utrdbo/kazbo Taourirt, slikovito kuliso mnogih holivudskih filmov.
Ouarzazate – pogled na znamenito kazbo Taourirt (pod zaščito Unesca). (foto: Andrej Paušič)
Ouarzazate – pogled na znamenito kazbo Taourirt (pod zaščito Unesca). (foto: Andrej Paušič)
Ouarzazate – pogled na znamenito kazbo Taourirt (pod zaščito Unesca). (foto: Andrej Paušič) Lepo urejena notranjost hotela Auberge du Sud. (foto: Andrej Paušič) Roza vrtnice – Lepotice Damaska. (foto: A. P.) Pogled na zanimivo rdeče mesto, center doline – Dades. (foto: A.P.) Razkošje pri 45 stopinjah Celzija – plavalni bazen. (foto: A.P.) Lepo urejeno notranje dvorišče hotela. (foto: A.P.) Pogled na sipine pri Erg Chebbiju. (foto: Andrej Paušič) Ouarzazate – notranjost obnovljenega dela kazbe Taourirt. (foto: A.P.) V soteski Todra. (foto: Andrej Paušič) Joži in jaz v soteski Todra. (foto: A.P.) Skupinska slika sredi sipin. Hotel Auberge du Sud + naselje berberskih šotorov (Erg Chebbi). (foto: A.P.) Erg Chebbi – sipine puščave Sahare. (foto: A.P.) Oaza in v njej ena od mnogih kazb ob poti po dolini Dades. (foto: A.P.) Andrej s Tuaregom – prodajalcem izdelkov ljudske obrti. Karavana turistov na kamelah. (foto: A.P.) Ježa na »puščavskih ladjah«. (foto: A.P.) Tajin – tipična maroška jed (enolončnica), ki jo pripravljajo v glinasti posodi. (foto: A.P.) Hotel Auberge du Sud + naselje berberskih šotorov (Erg Chebbi). (foto: A.P.) Impozanten vhod v hotel – kazbo Auberge du Sud. (foto: A.P.) V Oazi vrtnic, kjer se intenzivno ukvarjajo z vzgojo vrtnic Lepotice Damaska. V    ozadju ena od premnogih kazb.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Vznemirjenje ob pričakovanju dogodkov na celodnevni vožnji po znameniti dolini Dades je bilo dober spodbujevalec in vir energije. Pozajtrkovali smo in potem ob kavici (beri krutem kavnem instantu) čakali voznika in avtomobil. Seveda si džipa nismo mogli privoščiti, stalo bi nas prek 2500 dirhamov (pribl. 250 evrov), se je pa Andrej zmenil za solidno prostorno vozilo, v katerem se bomo na dolgi vožnji prijetno počutili. Plačal je 1800 dirhamov in za čudo prejel celo uradni račun, na katerem so bili navedeni vsi kraji, ki jih želimo obiskati, da voznik ne bi mogel po svoje krojiti itinerarja.

»Prispel je, gremo!« je hitel Andrej, že ves na trnih, kajti ura se je bližala deveti. Mi smo pač vajeni zgodaj vstati in maksimalno izkoristi najlepši del dneva – to je običajno jutro. Spomnim se še, ko sva bila z Jožijem prvič v Peruju (z agencijo seveda), sva vsako jutro navsezgodaj krenila kaj raziskovat, kajti skupina se pred deveto ni premaknila nikamor. Tiste zgodnje jutranje ure v dvoje so mi ostale v najlepšem spominu.

Pripeljal je star, že dodobra načet dacia logan – a za en dan bo dober. Voznik je gladko govoril angleško, kar je bilo prijetno presenečenje in čudež hkrati. V morju francoščine smo le redko naleteli na angleško govoreče turistične delavce. A Ouarzazate je poseben kraj, tu se obrne veliko filmarjev iz Amerike, tu je filmska meka Maroka. Tu stojijo studii, v katerih so posneli Lawrenca Arabskega, številne biblijske zgodbe in tudi nekaj tistih iz Tisoč in ene noči.
Veselo na pot! Zapeljali smo v puščavsko področje, v kamnito puščavo – hamado, kot je pojasnil Andrej, kajti peščeno puščavo s sipinami imenujejo geografi erg. Kakor daleč seže oko, vidiš le rjavkasto ravnino s skromnimi šopi travinja, v migetajočem zraku pa slutiš daleč v ozadju gorske vrhove Atlasa. Te smo že prevozili. Prva postaja ta dan je bila v oazi, palmovem gaju - v Skouri. Preseneti močan kontrast barv: rdeče in zelene. Razpadajoči objekti stare kazbe so obarvani rdeče, palme in vrtovi so pa živo zeleni. A mesto z 20.000 prebivalci ni zanimivo, mesto pač. Mnogo bolj smo uživali v Oazi vrtnic (El-Kelaa-des-M,Gouna). Sem bi morali priti spomladi, ko zacveti na tisoče grmov roza vrtnic (Lepotice Damaska), iz katerih pridelujejo olje, dišave, mazila, mila in gotovo še kaj. Nasade vrtnic smo videli, znamenitih cvetov pa le nekaj. Seveda smo kupili rožno olje, razglednice, fotografirali vse živo in na terasi urejene restavracije počivali ob prijetnem klepetu. Ob oazi teče rečica, na drugi strani pa smo lahko občudovali kar dve kazbi. Bliže nismo šli, saj je rekel voznik, da jih bomo ob poti videli »še pa još«.

In res, na vsake toliko se je pred nami odprla oaza in sredi nje kazba, vselej je udaril v oči kontrast rdeče:zeleno. Če bi si hotel popotnik ogledati vse kazbe v dolini Dades, bi mu to vzelo gotovo teden dni potovanja!

Voznik nas je opozoril, da prihajamo v »glavno mesto« doline – v Dades (polno ime kraja je Boumalne-du-Dades). Krasno rdeče mesto, center res klasičen, starinski, pravljičen, a vse okoli lepe nove stavbe, enako rdeče kot njihove prednice in vzornice. Dades je upravno središče, pomemben center trgovanja, kmetijstva, saj ljudje pridelajo v oazi veliko jabolk, breskev, marelic, mandljev, fig in oliv.

«Zdaj si bomo pa ogledali nekaj, od česar bi moral človeku zastati dih,« je svečano objavil Andrej. Zavili smo z glavne ceste in po nekaj kilometrih prispeli v novo oazo - z naseljem seveda. Puščava je neprijazna do ljudi, na srečo je pa kar precej vlage, ki pride iz podzemlja in okoli nje so zrasle oaze, v katerih uspeva marsikaj, s čimer so ljudje od nekdaj živahno trgovali.

»Prihajamo v sotesko Todra!« je naznanil naš hišni geograf, ves sijoč od navdušenja. »To je gotovo eden imenitnejših biserov v maroški turistični ogrlici. Soteska, ki ji ni para.«

In res, kot da bi zapeljali v orjaško tesno škatlo živo rdeče barve, iz katere ni izhoda. Todra je v svojem najožjem delu široka le deset metrov, ki si jih delita reka Todra in cesta. Sotesko je skozi milijone let izdolbla reka Todra, ki priteče z visokega Atlasa . Ker so tla apnenčasta, je sila vode storila svoje in ustvarila ta neverjeten geološki biser. Sprehodili smo se po soteski, a je bila takšna turistična gneča, da nam je komaj uspelo namočiti noge v hladni vodi reke Todre – in se fotografirati. Čudovit prizor, človek se počuti tako majhnega pod sto in več metrov visokimi rdečimi pečinami, ki silijo v nebo in vlivajo občutek, da bi se ga lahko tudi dotaknili, če bi le hoteli.

In že hitimo dalje! Spet oaza in sredi nje prekrasna kazba! Fotografiramo. Naslednjo preskočimo. »To je tako kot na Jukatanu, kjer bi si človek prve dni hotel ogledati sleherno majevsko piramido, celo splezati nanjo … potem pa ugotoviš, da ni smiselno, kajti če si videl Tikal, Palenque in Copan, si videl najlepše od najlepšega!« povem in tako tudi mislim. Enako je s kazbami. Voznik predlaga, da bi se ustavili in kosili. Pozna dober lokal ob poti.

Res nas preseneti. Odličen lokal z domačo hrano, in ker je poln turistov, je očitno na dobrem glasu.

»Tu nas bodo pa odrli,« je moj prvi vtis, ko vstopimo. Lepo urejeni prostori z veliko keramičnega in usnjenega okrasja na stenah, okrogle nizke mize, pregrnjene s plavimi platnenimi prti (barva Berberov), cvetje v posodah!

Natakar je prinesel na mizo, še preden smo sploh kaj naročili, lončeno skledo z juho iz leče in nato še pladenj testenin, posutih z zmletimi lešniki in sladkorjem. Specialiteta hiše, je dejal. Torej darilo? Pojedli smo in bilo je super! Ne pripravljajo pretirano začinjene hrane, pač pa so same začimbne mešanice čisto posebne, težko opredeljivega okusa, a zelo dobre. Zmenili smo se, da bomo v Fesu nakupili tudi začimbe za domačo kuhinjo.

Jedli smo goveji tajin s krompirjem in kuskus s piščančjimi nabodali. Odlično pripravljeno! Naš voznik je bil po kosilu izredno dobre volje. Joži je menil, da je od gostilničarja gotovo dobil delež od našega zapitka, pa mu zato rit tako veselo ploska. Zakaj pa ne? Vsak pride do svojega zaslužka in na koncu so vsi zadovoljni. To je bistvo biznisa.

Naslednjih nekaj oaz je bilo prepolnih datljevih palm. Sline so se mi cedile ob pogledu na bogato obložene veje, ki so visele s krošenj. Koliko zrelih sadežev! Samo ena veja bi mi zadoščala … Zaradi fotografiranja kazb se nismo več ustavljali. Andrej je bil ves hepi, da bomo prispeli v Merzugo še pred nočjo in bi si morebiti lahko šli ogledat mogočne peščene sipine Sahare že kar danes!
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Katero izmed teh 4 aktivnosti bi izbrali vi?

Postavljamo vas pred izziv: izmed teh 4 aktivnosti v Te...

ŠTEFKINE DOBROTE: Linške oči

Moja družina in prijatelji imajo najraje moje piškote L...

Fala 2019: Izbrali najboljše doma spečene kruhe

Za naziv Naj Fala kruh 2019 je kandidiralo kar 33 kruho...

Kaj se zgodi, če na tešče pijemo vodo z medom?

Ko boste prebrali, kakšne rezultate prinaša ta zdraviln...

Misel za 15. oktober

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Vremenska napoved za 15. oktober

Kakšno vreme se obeta?
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.