Dades - dolina 100 kazb (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Nočna vožnja v Erg Chebbi
Prispeli smo do Tineghira, a se nismo ustavili, nadaljevali smo pot do Tinejdata, kjer se od glavne ceste odcepi bližnjica proti Merzugi in Erg Chebbiju, turističnima krajema na robu Sahare. Mislili smo, da bo cesta, ker je namesto z rdečo označena z zeleno barvo, najbrž manj imenitna, a nam je voznik zagotovil, da lahko še dalje vozi s hitrostjo tudi do 120 kilometrov na uro. Vsa čast maroškim cestam! Takšne so kot iranske: ravne, široke, odlične za velike hitrosti!

Okrog 17. ure smo bili tik pred Merzugo. Andrej je v priročniku našel hotel, ki bi nam recimo ustrezal, a ko smo se pripeljali do njega, smo se le spogledali in bili res razočarani. Čudna štirikotna stavba sredi naselja, ki bi mu težko rekli mesto, prej žalostno predmestje. Voznik je očitno zaznal naše nelagodje in je predlagal, da nas odpelje do hotela, ki stoji tik ob peščenih sipinah blizu Erg Chebbija in nam bo zanesljivo všeč. Seveda smo bili za. Zapeljal je nazaj na glavno cesto proti Rissaniju in potem smo se vozili, vozili, vozili. Čez čas je zapeljal s ceste in dacia je težko premagovala neurejeno vozišče, ki nas je vodilo nekam v srce puščave. Začela se me je lotevati panika: »Kam nas pelje? Saj tu ni ničesar! Vsak hip se bo stemnilo, mi pa nimamo pojma, kje sploh smo!«

»Tam je nekaj,« je polglasno dejal Joži. Res. Kot mogočna trdnjava, štirikoten temen objekt. A mi smo peljali v nasprotno smer. Še nekaj podobnih objektov smo pustili za sabo. Očitno so bili res hoteli, obdani z obzidjem kot kazbe, zato ni bilo videti luči.

Počasi smo se približali veliki, prav mogočni stavbi. Hotel, zgrajen v obliki srednjeveške kazbe. Ko smo bili že tik ob obzidju, smo zagledali kakšnih 20 imenitnih džipov, ki so očitno pripeljali v hotel lepo število imenitnih gostov. Poleg džipov je bila naša dacia pravo revše! A voznik je bil optimist: »Brez skrbi, uredil bom tako, da ne boste plačali preveč. Ni sezona, veseli so vsakega gosta. To so novi hoteli, ki med turisti še nimajo slovesa.« In res, z Andrejem sta se napotila k recepciji in se čez čas vrnila sijočih obrazov. Andrej me je miril: »Uradna cena je 600 dirhamov na osebo, mi bomo plačali pa samo 200 in v ceni je tudi vsa prehrana.«

Hotel je bil kot iz Tisoč in ene noči: povsod zastrte svetilke, veliko preprog, krasni berberski ornamenti na stenah, tople barve, skratka, razkošje do stropa! In naša soba! Velika, prostrana, polna okrasja, velike, široke in že na pogled udobne postelje, kopalnica z modrimi brisačami in bakreno kopalniško opremo, okna, okrašena z umetelno kovanimi mrežami …

Bila sem očarana, a od vznemirjenja med skrivnostno vožnjo po puščavi čisto na psu, zato nisem šla z Jožijem in Andrejem ven na sipine fotografirat žužke, ki pridejo na plan šele v temi …

Vznemirljiva puščava Sahara
Zbudila sta me ob šestih, skoraj sredi noči. Andrej je imel načrt že izdelan: »Gremo na dolg sprehod po sipinah. Zjutraj in zvečer je to pravo doživetje. Fotografirali bomo in začutili pravo puščavo. Dajmo, gremo!«

Hitro smo se oblekli, pripravili fotoaparate in stopili ven iz našega »raja«. Kakšno jutro! Sonce še ni vzšlo, tako so bile sipine temno rjave, skoraj črne, a tako mirno je bilo vse okoli nas, da bi se človek lahko počutil osamljenega. Povzpeli smo se na sipine, vsaka se je zdela višja od prejšnje. Zelo prijetno je bilo bos hoditi po hladnem pesku, ki se je kot pršič zmuzljivo pretakal med prsti nog, drsel svojo pot, ostale so pa zanimive sledi, ki jih bo zabrisal šele vetrič, ki bo zavel, ko vzide sonce. Tako nedolžno deviške so bile sipine okoli nas, kot da smo prvi, ki stopamo preko njih. Moška sta fotografirala in uživala v sencah, redkih žužkih, ki so pozabili iti spat o nočnem lovu, redke šope trav, stopinje v pesku in čudovito modro nebo brez slehernega oblačka.

»Enkratno!« je vzklikal Andrej, ko je ujel dober motiv za fotko, se valjal v pesku in se na ves glas smejal. Dolgo smo imeli mir, potem se je pa izza visoke sipine, do katere se še nismo prebili, prikazala cela karavana zgodnjih obiskovalcev. Puščavske ladje so brez napora premagovale drseč pesek, se prebijale med sipinami in molče nosile svoj živahni tovor. Kakšnih 30 turistov z vso bojno opremo: klobuki, nahrbtniki, naočniki, fotoaparati, kamerami.

»Z avtobusi jih pripeljejo do Merzuge ali do katerega od teh novih hotelov in potem jim omogočijo začutiti duha puščave s kameljega hrbta,« je menil Andrej in vneto slikal karavano.

S karavano so prišli tudi zagreti prodajalci vsega mogočega. Oblečeni v modre tuareške dolge halje, jellabe, z modrimi turbani na glavi … napadli so nas kot mrhovinarji: v vrečkah so imeli kose rudnin, amonite, lepo keramično posodje, celo šale in ogrinjala. Podjetni ljudje – ti Maročani – še sredi puščave bi ti kaj prodali.

Ko je sonce začelo prijetno greti, smo se napotili nazaj k hotelu. Od daleč je bil videti kot graščina z vsaj 100 sobami (v resnici, so nam rekli na recepciji, jih imajo 52). Pred mogočnimi vhodnimi vrati je še naselje berberskih šotorov. Gosti lahko po želji prenočujejo tudi tam, hotel pa nudi tudi nočitev pod milim nebom zunaj med sipinami. Zvečer odjezdiš na kameli v puščavo, prespiš in zjutraj prijezdiš nazaj v hotel. Zanimivo. Ker se bojim kač, škorpijonov in podobne golazni, me nihče ne bi prepričal, da bi spala nekje zunaj pod milim nebom! Čeprav je mladenič na recepciji zagotovil, da so prestrašene živali že zdavnaj odšle iz teh obrobnih delov puščave.

»Zajtrk!« nas je opozoril natakar v tuareško modri opremi. V veliki jedilnici je bilo veliko gostov ( tisti s prekrasnimi džipi), ki so se ravno odpravljali iz hotela. Vesel živžav je potihnil, kakor hitro so džipi odbrzeli v hamado. Natakar je pojasnil, da se tukaj gosti dnevno menjavajo; ljudje pridejo, si ogledajo sipine, jezdijo na kamelah, se vozijo z džipi po sipinah, potem pa gredo kam, kjer je več življenja, v Marakeš ali Fes. Torej smo dejansko ostali edini gosti v imenitnem hotelu.

»Pri nas je vrhunec sezone med božičem in silvestrovim,« je pojasnjeval mladenič, medtem ko nam je stregel pri veliki okrogli mizi. »Bogati Evropejci zakupijo hotel zaq 10 ali več dni in praznujejo tu, bogu za hrbtom, daleč proč od ušes in oči.«

Tipičen maroški zajtrk: metin čaj, instant kava, ploščat kruh, maslo, marmelada, sir, o ocvrtih jajcih, sendviču s šunko, ovsenih kosmičih ali müsliju lahko samo sanjaš …

»Kaj bomo počeli v tej vročini?« me je zaskrbelo. Termometer v preddverju je že beležil 38 stopinj Celzija, ura pa je bila šele pol deset. Kaj bo ob 13.?

Šli smo krog okoli celotnega kompleksa, da preverimo, kako teče gradnja, kajti hotel je bil v bistvu še napol gradbišče. In glej ga, zlomka, kaj se odpre pred našimi očmi!? Med arkadami na notranjem dvorišču, med cvetličnimi gredami in mladimi palmami BAZEN s prekrasno modro vodo nad modrimi keramičnimi ploščicami. Ni bila fatamorgana, ampak čisto pravi plavalni bazen v puščavi. Kor da mi je ponoči dobri duh iz steklenice bral skrite misli in zgradil plavalni bazen.

»Kopalke ven in v vodo!« sem vsa v ognju vzkliknila. Andrej je šel za vsak primer preverit k recepciji, če je bazen nared za kopalce. Seveda da. Uživali smo. Res mrzla voda pod žgočim soncem, v ozadju peščene sipine, zdaj že zlate pod sončnimi žarki. Slika popolnosti. V bazenu pa samo mi trije. Nepričakovana sreča in velikansko presenečenje.

»Tu bi pa lahko ostali dalje časa,« sem predlagala. Spogledala sta se in se zmrdovala. Joži prvi: »Vsak dan bi bilo enako. Razen sipin in kamel nimaš česa videti. Kopaš se pa lahko tudi doma …« Še Andrej mu je pritegnil. Saj res, dnevi so kar brzeli mimo.

No, do sredine popoldneva smo vendar uživali, potem pa je sonce že tako žgalo, da bi utegnilo biti nevarno in smo se raje zatekli v zavetje hladne sobe. Saj res, kaj bi lahko še počeli v puščavi? Če bi imeli džip, bi lahko divjali po sipinah, če bi …

»Gremo jezdit na kamelah,« sem predlagala. Predlani sva z Andrejem že bila na kameljem hrbtu sredi Pamirja v Tadžikistanu in ugotovila, da ježa na puščavski ladji ni bogve kaj. Ampak Joži se še ni preizkusil v tem športu. Lani smo v nepalskem narodnem parku Čitvan jezdili na slonici, ko smo bili na lovu na nosoroge – to je bilo šele neudobno, prav naporno!

Torej smo šli. Sonce se je že nagibalo k zatonu, vročina je postajala spet znosna in ježa se mi je zdela tokrat mnogo prijetnejša kot v Pamirju. Uživali smo. Seveda sta naše tri kamelice vodila dva vodnika, tako da sem se počutila povsem varna.

Prijetno doživetje – večer pod zvezdnim nebom med sipinami v puščavi. To je treba doživeti. Naslednji dan pa nas je pot že vodila dalje proti severu: Fes, Chefchauen, Sredozemsko morje …
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2

Morda te zanima tudi:

Na Ministrstvu za obrambo odprta Demenci prijazna točka

Državna sekretarka na Ministrstvu za obrambo mag. Nataš...

Vremenska napoved za 13. november

Kakšno vreme se obeta?

50. ponovitev priljubljene Carmen z dirigentom Marcom Tarduejem

V petek, 15. novembra 2019, ob 19.30 bodo uprizorili pr...

Misel za 13. november

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Aktualno: Oporečna živila v rokah potrošnikov

Tudi v Sloveniji se pogosto poroča o odpoklicu oporečni...

Koristni nasveti za pranje perila

Se tudi vam dogaja, da vam pralni stroj trga perilo? V ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.