Hios - raj za biologe in ljubitelje narave (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Lov na orhideje
Po namakanju nog, morje je bilo namreč še prehladno za kopanje, nas je pot vodila navzgor v makijo, kjer bi morali najti vsaj polovico od 70 avtohtonih vrst orhidej. Iskali smo tudi prodajalce domačih sirov, odličnega oljčnega olja, medu, a nobenega ni bilo, da bi se založili z lokalnimi dobrotami.

Za orhideje moraš imeti ostro oko, saj so večinoma zelo neznatne, v višino zrasejo le kakšnih 15 do 20 centimetrov. Stikamo, iščemo, vmes se sončimo, kajti temperatura se dvigne precej nad 20 stopinj Celzija – in najdemo. Prvi dan nam uspe najti, poslikati in na zemljevidu zabeležiti rastišča kar 17 različnih vrst orhidej. Drobni cvetovi so različnih barv, od rumene do vijoličaste, najdemo celo modro orhidejico. Zelo pazimo, da jih ne bi pohodili, bog ne daj poškodovali! Super! Navdušenje je veliko. Med orhidejami se košati na stotine močno vijoličastih perzijskih ciklam. Privoščimo si krepko kosilo iz popotniškega nahrbtnika v senci borov na višini kakšnih 700 metrov. Pod nami je čudovita pokrajina: v daljavi zelo modro morje, nato oljčniki, krpe obdelanih njiv, čreda počasi premikajoče se drobnice, nedaleč proč kakšnih 100 čebeljih panjev, pobarvanih na živo modro kot morje, okrog nas pa šumeči bori.

Nea Moni
Po delovnem popoldnevu se odločimo obiskati znameniti bizantinski samostan Nea Moni, ki sodi skupaj s samostanom Daphni pri Atenah in samostanom Hasios Lucas pri Delfih med 3 najpomembnejše grške sakralne spomenike iz 11. stoletja. Od leta 1990 je Nea Moni pod zaščito Unesca. Znan je po krasnih mozaikih in freskah, ki prikazujejo podobe iz življenja Kristusa ter angelov Mihaela in Gabriela. Samostan je poleg tega še čisto poseben zgodovinski spomenik: leta 1822, v času osvobodilnega boja Grkov izpod jarma Osmanov/Turkov, se je sem zateklo veliko domačinov, misleč, da bodo za močnimi zidovi samostana zaščiteni pred agresorjem. Vse so jih pobili, med njimi 600 menihov.

Zvečer smo sede na terasi hotela občudovali mirno morje in se zadovoljni pomenkovali o uspešnem dnevu, ki nam je postregel s prijetnimi doživetji.

Anavatos
Naslednji dan smo imeli nalogo poiskati rumeno logarico, ki rase samo na meliščih gorske verige Pelineon (1000 m nadmorske višine), seveda bomo pa pozorni na vse zanimivo, kar uzre naše oko. Spotoma smo se ustavili v »mestu duhov« - Anavatosu. Slovito ali zloglasno mestece je zgrajeno vrh mogočne pečine, kjer ždi kot pomnik zgodovine ali čuvaj časa! Nekdaj bizantinska utrdba, kasneje prijeten kraj, 16 kilometrov oddaljen od Hiosa, bivališče kmetov, ki so imeli pod pečino polja, trate, oljčnike, vrtove … in živeli svoj preprosti vsakdanjik desetletja, stoletja … Leta 1822 je tudi do sem segla neusmiljena roka turškega agresorja: večina ljudi je bila pobitih, veliko pa jih je storilo samomor, tako da so se s strme pečine pognali v prepad. Od tedaj je Anavatos mrtvo mesto, mesto duhov. Pred prvimi hišami nas preseneti opozorilo, da stopamo v naselje na lastno odgovornost, da se hiše rušijo, da grozi nevarnost padanja kamenja itd. Kljub opozorilu stopimo po glavni ulici. Res so vse stavbe več ali manj v razsulu, streh že zdavnaj nimajo več, tu in tam je videti, da se je nekdo trudil kakšen objekt obnoviti. Nikjer žive duše! Ko se razgledamo, ne preostane drugega kot oditi, nadaljevati pot. Anavatos ostane kmalu za nami.

Odpeljemo se do skrajnega juga otoka in si ogledamo najlepše plaže, med njimi Elindo in Managros. Nenavadno je, da ni nikjer žive duše, bistra voda pljuska ob obalo, sonce krasno greje, da te zamika skočiti v modro vodno širjavo. Poskusimo … a le do kolen. Voda nima več kot 14 – 15 stopinj. Nič ne bo.

Pelinneo
Po dobri, a zelo serpentinasti cesti se povzpnemo na pobočja Pelinnea. Med postankom čisto slučajno naletimo na zanimiv podraščec (Aristolochia hirta), ki prav zares pošteno zaudarja. Kar nekaj zanimivih cvetk najdemo tako mimogrede, čisto slučajno. Celo ljubke rumene irise (Iris attica), visoke le 15 centimetrov. V daljavi se pred nami dviguje gorovje Pelinneo z več vrhovi. Po slabi makadamski cesti se povzpnemo tik pod enega izmed njih. Prišli smo do melišč. Literatura navaja, da samo tu rase rumena logarica (Fritillaria pelinea), ki bi jo z malo sreče ob tem času lahko »izsledili«. Močno piha, treba je obleči plašče, nato pa v strmino! Hoja je kar zahtevna, saj se drobno kamenje zmuzljivo izmika izpod nog. Oči kar bolijo od strmenja! Ničesar ne najdemo a tik pod vrhom gore se nam naposled le nasmehne sreča. Pod grmičkom ugledamo drobne rumene pelinejske logarice!

Zadovoljni se vračamo v Hios. Med potjo naletimo na veliko pogorišče, ki je videti prav neverjetno: med pooglenelimi črnimi ostanki borovcev, ki štrlijo v zrak, so bujno, prav razkošno zacvetele številne vetrnice, zajčje deteljice, gladiole in še kaj.
Dokaz, da je požar v naravi vsakokrat tudi novo rojstvo.
Mi pa smo se naslednje jutro poslovili od Hiosa in se vrnili v Turčijo, saj nas je čakal še lep kos poti po Anatoliji.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.