Pred dvema tednoma je z namenom, da bi s fotografiranjem ovekovečila vnukovo rast in posebne trenutke, kupila pametni telefon, preko vibra pa je želela v živo klepetati s prijateljicami. Pred tem je obiskovala nadaljevalni računalniški tečaj, za pouk o pametnem telefonu je bilo žal premalo kandidatov. Od nekdaj je sovražila branje navodil, čeprav so jo podučili, da bo zaradi nespametne lenobe ostala funkcionalno nepismena in še naprej odvisna od mladih, ki pa seveda za take reči nimajo časa. V zameno za intelektualne storitve otrok je marsikaj postorila v njihovem gospodinjstvu, kar se je večinoma razumelo kot samoumevno, le občasno je dobila pod nos, da se nepotrebno vtika v življenjski stil mladih.
Spretno s prsti obeh rok je Maja šarila po materinem telefonu ter se čudila, kako se pri klicih ponavlja vedno isto ime-Janez Likar. Sofija je le s težavo sledila hčerinim hitrim gibom ter napotkom. Na koncu je še poprosila:
»A lahko še sms-e.« Mlada ženska je nekoliko nejevoljno in nezainteresirano odprla še sporočila. Spet se je ponavljalo isto ime pošiljatelja. Sporočila so bila polna nekih nepoznanih kratic in živalic. Začudeno je dvignila obrvi pri stavku- ali moja muca še kaj prede? Radovednost ji ni dala miru, vprašala je mamo:
»Kdo je Janez?« Sofiji se je zazdelo, da bo hči potolažila z odgovorom, gimnazijski sošolec. Toda Maja je še naprej z vprašanji vrtala vanjo.
»Od kdaj pa imaš mačko, ali si nemara pozabila, da sem alergična na mačjo dlako?« Sofija se je v stiski hitro znašla:
»Le en dan sem pazila na Janezovo mačko.« Majina detektivska sla je bila zaradi časovne stiske delno potešena, mati pa začasno rešena zadrege.
Janez in Sofija, oba v zrelih letih in ponovno samska, sta se začela dobivati najprej z namenom organiziranja okrogle obletnice mature. Sprva sta 'sestankovala' po lokalih in potem iz priročnih razlogov, ker sta bila oba nekoliko naglušna, pri njej doma. Po dveh mesecih muckanja z besedami in pogledi je v polnem razcvetu pomladi iz nekdaj srednješolskega hrepenenja vzbrstela zrela ljubezen. In ko je Janez Sofiji za rojstni dan prinesel ekstra deviško oljčno olje- simbol plodnosti, ga je ona prijela za roko in ga popeljala v posteljo, sveto središče življenjskih skrivnosti. Prvič se je zgodilo brez besed, na kratko. V tišino, posuto z ljubezensko mano, je lenobno zarezal Sofijin stavek: »O, kaj pa je bilo tole?« Nato se je usulo tisoč stavkov in še več nežnosti. Ni manjkalo niti hudomušnih odgovorov: »Dokaz, da nisva pozabila.« In še Janezove tolažbe: »V modi je vseživljenjsko učenje, bova pač vadila.« In sta veselo vadila in vadila, zelo pogosto in tudi zelo uspešno, le občasni krči v nogah so ju kdajpakdaj prisilili v krajše odmore.
Žal pa so idilo skalili navadni logistični problemi. Sofijina hči in zet sta imela ključe materinega stanovanja za vsak slučaj, da se babici njunih otrok ne bi kaj zgodilo, ker živi sama, in je skoraj že betežna, še vedno pa dovolj pri močeh za čuvanje vnukov. Otroci so včasih sebično prepričani, da tistih reči, bognedaj, njihovi starši ne počno več. Zato sta se ljubimca zmenila, da ostaneta v ilegali. Janez je prihajal k Sofiji pozno zvečer, ostajal čez noč in zgodaj zjutraj po čustveni in druge vrste izpopolnitvi odhajal, še preden so bili zbujeni sosedi. Babičina čast je bila tako obvarovana. Nekega poznega večera, ko sta si že izkazovala nežnosti med rjuhami, je pri vratih pozvonila Maja. Sofija si je brž ogrnila haljo, Janez pa je z obleko pod pazduho skočil v kopalnico. Hči je prinesla materi pozabljena zdravila, se opravičila zaradi pozne ure. Samo še na WC je želela skočiti in oditi. Pokljukala je na zaklenjena vrata kopalnice in zaslišala moški glas:
»Takoj bom.«
»Aha, s tem muckom skupaj predeta,« se je Maja dotaknila materine rame in muzajoče namignila proti zaprtim vratom, nato se je hitro poslovila. Janez je obotavljaje prišel iz toalete. Zasačena babi se je zardela naslonila na ljubimčeva prsa z besedami: »Bojim se, da sva za tečaj o ravnanju s pametnim telefonom očitno prepozna.«
Podarjamo žepno knjižico Zapisi z gora!
Pošljite nam kolumno, zapis o vašem razmišljanju. Lahko tudi o vašem izletu gora. Če bo vaša kolumna objavljena v sredini kolumni, boste prejeli knjižico.
Kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si.
Več najdete tukaj.