E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

KOLUMNA: Najhujša in neozdravljiva bolezen je ...

Moji odnosi > Družina | piše: Zinka Troblja | 6.11.2014
Kaj lahko človek sploh še stori, da pritegne pozornost? Jaz sem posegla kar po skrajnemu izhodu v sili in poklicala domače. Tokrat s šokantno novico!
Imela sem hudo bolezen, ki se ji reče osamljenost! (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Imela sem hudo bolezen, ki se ji reče osamljenost! (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Nazaj Naprej
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Danes nihče več nima časa, da bi obiskal ali vsaj poklical po telefonu svojo staro mamo. Vsi nekam hitijo, vsi gledajo na tri ure hkrati, vsem se vedno mudi, vsi so pod stresom in vsi imajo kup opravkov. Že otroci v vrtcu in šoli morajo imeti toliko enih neobveznih obveznosti, ki so nujne! Nihče več se ne zna ustaviti, sesti in se pogovoriti. Ter dejansko poslušati, brez da bi gledal na uro in mencal.

Sin ima družino. Dva otroka, s snaho nisva našli skupnega jezika. Seveda, dve babnici. To ne gre skupaj.

Hči ima enega otroka, je ločena, dela od jutra do večera. Nima časa. Še zase ne, kaj šele zame.

Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje vsi sedeli za isto mizo. Menda ne takrat, ko smo pokopali mojega dragega moža? Pa ravno takrat in od tega je že pet let!

Otroka sta šla po svoje, meni res nič ne manjka v svojem toplem stanovanju, tudi s sosedi se dobro razumem, a vseeno jih pogrešam. Ni več časa, nikoli ne najdemo več možnosti za skupno nedeljsko kosilo. Še za rojstne dneve bi najraje videli, če bi jim darilo poslala kar po pošti! Pogrešam tisti občutek topline, povezanost, kot je bila nekoč. Tega danes ni več. Nihče se ne ubada s tem. In bilo mi je dovolj. Da niti toliko časa nimajo, da bi enkrat skupaj vsi sedli za mizo in pojedli kosilo! Pri vseh svetnikih, to se mora nehati!

Klicala sem najprej sina, da imam neko hudo in popolnoma neozdravljivo bolezen. Potem pa še hčer. Skoraj istočasno sta pridrvela k meni z vsem potomstvom na čelu!
Aha, aha, kje pa so zdaj vsi sestanki, pa izgovori, da ni časa?! Če je uboga mama na smrt bolna, se pa kar naenkrat najde čas.

Sedeli so za veliko kuhinjsko mizo, ki jo je moj pokojni mož kupil ravno zato, da bo dovolj prostora, kadar bomo vsi skupaj. (No, sedaj pa največkrat sama sedim tam!) jaz pa sem kuhala kosilo. Pečenka je bila gotova, še krompir odcedim, juho sem že odmaknila s štedilnika.

»Mama, lepo te prosim, kako sploh lahko ob tako tragični novici sploh premišljuješ o hrani,« je bila ogorčena hči.

»Mamica, sedi raje, bo Tadeja skuhala,« je poskušal še sin in pokimal proti svoji ženi, ki je vihala nos, kaj pa drugega.

»Babi, si res bolna,« je vprašal najstarejši vnuk, ko sem razdelila krožnike in postavila jušnik na mizo.

»Oooo, sem, sem,« sem bolehno prikimala.

»Povej kaj več, vse nas zanima,« je začel sin. Hči je imela solzne oči. Ha! Prej pa ni bilo časa obiskati svojo mater.

»Vse vam povem po kosilu. Jejmo,« sem še bolj bolehno in nekoliko ukazovalno rekla.

V tišini smo jedli. Gledala sem zdaj enega, zdaj drugega. Kako prijetno je bilo srebati juho, popolnoma drugačnega okusa je bila, če si jo jedel v družbi.

Opazovala sem jih. Hči je bila še vedno tako lepa. Sinu so se spredaj na čelu že nekoliko redčili lasje, a je bil kljub temu še vedno zelo šarmanten. Celo snaha mi je bila všeč. Tako ljubko je znala držati žlico. In tiho je bila.

Vnuki pa. Ah, ti brezplačni polnilniki energije! Najstarejši vnuk je bil že pravi fant, mlajši je bil nagajivec, vnukinja pa je bila prava damica.

Ponosna sem bila nanje. Na vse.

Pojedli smo. Skuhala sem kavo. Niti dihali niso, čakali so strašne novice.

»Mislim, da mi je precej bolje,« sem pokimala in srebnila kavico.

Spogledali so se.

»Mami, kaj želiš povedati?« je bil osupel sin.

»Moja bolezen se imenuje Pogrešam svoje otroke in vnuke, a sedaj so simptomi že skoraj izginili,« sem jim razložila.

Lovili so sapo, snaha je vzkliknila: »Sem vedela!«

Najprej so se jezili name, mi dopovedovali kot majhnemu otroku, da se to ne dela, da so se prestrašili, da sem jih skrajšala življenje. nato sem jih okarala, da nimajo časa zame, da jih pogrešam in da si želim več takšnih skupnih kosil. Na koncu smo se smejali.

Ko so odhajali, smo se objeli, celo snaha se mi je nasmehnila. Zažugali so mi, da jih ne smem več strašiti, oni pa so mi morali obljubiti, da kmalu spet pridejo na kosilo.

»Takoj, ko bo dovolj časa, mami …
Morda te zanima tudi:

Najboljši vaji proti bolečinam v hrbtu

V prispevku boste našli dve zelo učinkoviti vaji, ki va...

Prihaja menopavza? To morate vedeti

Vse več žensk tarna, da so utrujene in brez volje. K te...

Kaj moramo vedeti o staranju?

Vsi bomo nekoč stari. Staranje je neizogiben del življe...

Skrb za starejše: Smo (še) socialna država?

Skupnost socialnih zavodov Slovenije opozarja na vse ve...

Težave s spominom? Poskusite naslednje

V starosti 85 let se z izgubo spomina in upadom miseln...

Kaj v resnici pomaga pri bolečinah v križu?

Kako težko je živeti z bolečinami v križu, vedo samo ti...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.