Je čas pogovorov, tudi s starejšimi, ki so kot otroci doživeli vojno, opustele ulice, zaprta okna, institucije, ki niso več delovale. Omenjajo mi strah, zmedo, pa tudi hvaležnost do herojev tistega časa, tistih, ki so prevzeli obveznosti in se postavili v bran v imenu drugih. Kdo so današnji heroji? Danes to niso vojaki, marveč vsi tisti, ki omogočajo, da lahko nemoteno živimo za zapahnjenimi vrati svojih domov. Tisti, ki so nam družbeno in moralno potrebni.
Potovanje, tvoje ime je upanje
Romani, ki jih prebiram zdaj - o, blagoslovljen je ta čas! - so romani, obrnjeni v notranje življenje. Joyce, Kafka tudi Camus, Butor. Kako dolgo sem si želela imeti čas, imeti čas, imeti čas. Zdaj ga imam, čas za branje, celo čas za Jazz on a rainy day ... čas za izmišljena potovanja. »Ker boste zdaj odpotovali, bo moje srce na preizkušnji,« odkrijem pevca, ki to pesem interpretirata že leta 1935. Pridem še do posnetka oddaje »To ne more škoditi« in posnetka branja novega romana Modifikacija Michela Butorja, posežem tudi po 100 romanih. Visoko na knjižni polici so, dodam vprašanja, pričakujem odgovore Lučkinih in malo tudi mojih študentov francoščine. Potovanje? Tvoje ime je upanje.
Danes sem vstala zgodaj, a vsak dan ni tako, četudi se zavedam, kako pomembno bi bilo biti discipliniran, strukturiran, spoštovati red, se mu podrediti. Televizijski programi nas »davijo« z vajami za telo, recepti, tudi za telo, z nasveti … Želijo nam strukturirati čas. Imajo prav, v zdajšnjem času je laže biti podrejen strukturi, kot živeti po svojih zamislih.
Občasno mi prijatelji in starejši študenti posredujejo kakšno šalo (oblika odpora, medsebojne spodbude). Nekatere me puščajo hladno, druge spet tako dobro odslikajo narodno bit, brijejo norca iz nje. »Pa imali smo i gorih problema, pa ih nismo rješili,« je prišlo iz Srbije.
Poslušam nastope mislecev. Že se omenja, da Francozi potrebujejo »papa-ja«, kot je bil De Gaulle, da Macron tak očka narodu nikakor ne more biti. Dokaj simbolno so v bližini Slavoloka zmage postavili ogromen generalov kip, Macron stoji pod njim, zravnan, a tako neznaten. Pomislim na vse, ki zdaj sprejemajo politične in strokovne odločitve, na težo teh odločitev ...
Poslušam poročila iz sveta, dokler mi ne pričnejo presedati. Novic ni, zunanjega življenja ni, razen virusa, političnih odločitev in reakcij nanje. Opustim gledanje dnevnika in se lotim pisanja naših E-novic. Pišem o novicah brez novic. Tokrat bodo drugačne.
Na spletu in drugod odkrivam polno ugibanj o tem, kakšen bo ta naš svet v prihodnosti. Nič ne bo več tako kot nekoč, pravijo. Drugi spet trdijo nasprotno, da bo vse enako kot prej, le slabše, da bo. Da so se družbene razpoke kazale že dolgo, še povedo. V naših družbah da so, denimo, tisti, ki jim je več kot 60 let pravzaprav že dolgo mrtvi, nevidni, odpisani, kar je kriza zgolj razgalila, osvetlila. Danes ali najkasneje jutri se bo treba vprašati, če nas globalizacija pelje na pravo pot, kaj storiti z okoljem, če je privatizacija vsega res dobra rešitev, ali ne bi bilo treba česa nacionalizirati. Ponekod se govori o nacionalizaciji premogovnikov. Energija, voda bosta nedvomno vprašljivi.
Sprašuješ me, kako je pri nas
Glej, tako se odvijajo ti dnevi. Pišem e-novice, članke, dele učbenikov, pripravljam izobraževanje po spletu, urejam stare zapiske, gledam posnetek webinarja našega Inštituta za disleksijo. O 3.300 ogledih poroča Petra. Tabor, ki ga je Inštitut pripravljal za starše, učitelje, otroke, odrasle z disleksijo, smo prestavili na … kasneje. Pišem, sem že povedala. Sprašuješ me, kako je pri nas v centru Ljubljane, kako je meni? Hm, sprva mi je bilo dobro, nenavadno dobro. Življenje okrog mene se je poleglo, hrumenje avtomobilov in mestnih avtobusov tudi. Do zdaj nisem vedela, kaj pomeni živeti hkrati v mestu, v njegovi srčiki, a v tišini in slišati ptice. Ulice so opustele, promet je zamrl. Čez dan in zvečer je dolgo bilo mesto, kot da so vse duše umrle. Zvečer, sredi padajočega mraka, sem bila prvič na glavni ulici sama, le tisti grozljivi berač, ki nas sovraži, ki se ga že sicer bojim srečati, je v bližini zatemnjenega poslopja Nama brezglavo tekal z enega pločnika na drugega. Stisnila sem mu v dlan kovanec za dva evra, vedoč, da tega ne bi smela storiti, kajti zanj je to navadno znak, da lahko zaprosi za več in prične robantiti, kričati, žaliti. »Kaj naj naredim, poglejte teh 50 centov, to je vse, kar sem uspel dobiti danes! Poglejte, kako je mrzlo ... Hudiči, vi živite dobro ... Pojdite z mano na Poljansko, plačajte mi celomesečno pristojbino … ali mi dajte deset evrov.« Naslednji dan se je prizor ponovil - nikoli se me ne spomni, a tokrat je bila mitnina že višja, 20 evrov. Težko se uprem, tokrat mi je bilo še teže. In ta berač je bil moj edini stik z živim človekom. Sosedje so zapahnili vrata. Bežijo drug pred drugim. V tretjem nadstropju naše stavbe je neka družina odšla neznano kam. Komaj kasneje sem zvedela, da so zboleli. Nič več ni bilo znanih obrazov prodajalk in prodajalcev v bližnjih trgovinah, tistih, ki jih poznam že dolgo in ki poznajo mene. Nisem niti vedela, kako zelo so vgrajeni v moj svet, da ga delajo trdnega. Nič več ni bilo sosedovega nasmeha, nič več besed, predaje površnih novic. »Ja, saj, danes je nebo tako modro, ste opazili?«
Družbo mi od prvih dni delajo Internet, Skype, Zoom, Viber. Postali so moje okno v svet. Ostalo so stiki po telefonu in delo, ki je sprva še zmeraj prihajalo, veliko je bilo še postoriti. A ni se več vedelo do kdaj, ni bilo več prave odgovornosti. E- mail so zasuli spami, drugega ni bilo prav veliko. Le prošnja za skromno recenzijo članka o uporabi zgodb v jezikovnem izobraževanju ... le ta je dospela. Vendar, neskončno blagodejna je lahko neodgovornost, občutek, ki ga poznam le s svojih številnih kolesarskih poti ob Donavi. Sedeš na kolo, kolesariš, ustaviš se nenačrtovano, obiščeš ta ali oni muzej, skočiš v bazen ob poti. Skoraj vsak, tudi majhen kraj v sosednji Avstriji, ima javni bazen, četudi plavalcev ni veliko. Občutek razbremenjenosti, neodgovornosti. Komu pa naj bom odgovorna v tej tišini, zdaj, ko se je vse poleglo? Delo, ki se je nesramno kopičilo, sem zdaj lahko opravila sproščeno, v svojem ritmu in po svoji vesti. A zdaj potrebujem načrt, cilje. Kaj bom počela poleg naštetega?
Bom pa pisala
Bom pa pisala … a o čem? Na vseh straneh zgolj poročila o Covidu-19, ozdravelih, hospitaliziranih, tudi umrlih. Vsak dan nova navodila … nestrpno čakanje nanje. Kdaj bo vsega konec? V misel mi seže Marjana, o kateri smo na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje snemali družbeno angažirani film o migrantih. Film o Marjani, ki nam je zaupala, da so v Sarajevu, ko se je začenjala vojna, počile puške … »Nekaj je pokalo, pa saj bo kmalu minilo, kmalu bo tega konec, le počakati je treba!« Pa saj bo virus izginil, le počakati moramo. O naivnost in maloumnost tistih prvih dni! Krivulja se mora sploščiti. Prekuženost je potrebna. Se že splošča, kmalu bo bolje, vse se bo vrnilo v red in življenje se bo nadaljevalo.
Kdaj se spet srečamo
»Kdaj se spet srečamo,« me vpraša študentka iz študijskega krožka Medsebojni odnosi, »Pogrešamo.« »Jaz tudi,« odgovorim odločno in dodam še, »kmalu, milo prosim …«
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.