Nimamo projekcij, o tem, kako bomo odhajali s pokojnino v pokoj (če sploh bomo) v prihodnje. Francozi denimo prav zdaj krčevito pripravljajo uvedbo pokojnine po zbranih točkah, pri čemer državljani ne vedo, koliko bo točka vredna! Poleg tega je pripravljenih čez 40.000 amandmajev … ja, prav ste slišali, štirideset tisoč amandmajev k zakonu in zdaj nihče več ne ve, kaj počne, predsednik države pa ima pravico zaključiti razpravo in zakon se tedaj sprejme. Pika!
No, projekcij nimamo, z gotovostjo pa lahko trdim, da če nas bo v prihodnjih pokojninskih reformah zanimalo predvsem, kako podaljševati delovno dobo, bo do tega res prišlo. Nekoč v Bruslju je mlad politik, udeleženec konference, predlagal upokojitveno starost pri 81-tih! “Ne piši o tem,” mi je dejala kolegica Ana Krajnc, “to je tako trapasto, da ni vredno črnila.” Toda če ne bo spremljajočih ukrepov, za tiste, ki bodo morali/ki morajo v visoki starosti ali nenadoma, nenačrtovano sestopiti s trga dela in niso dosegli upokojitvene starosti in drugih zahtev, tedaj se bo narava izobraževanja za pripravo na pokoj spremenila iz priprave na življenjsko spremembo v izobraževanje za premoščanje dolgotrajnega življenjskega prehoda. Spremenile se bodo vsebine izobraževanja, metode in vloga izobraževalcev.
Znebiti se me hočejo, torej me pošiljajo na izobraževanje
Predupokojitveno izobraževanje se uvršča v izobraževanje za načrtovanje življenja in življenjskih prehodov (pred, med in po spremembi). Je izobraževanje, je priprava na prehod iz organiziranega poklicnega dela v popoklicno obdobje. Je odziv na pričakovane spremembe v posameznikovem življenju (v partnerskem razmerju, družinskem življenju, na delovnem mestu), lokalnem in družbenem okolju.
V Evropi se takšno izobraževanje prične leta 1952, po tistem, ko je vsa pozornost v povojnem obdobju šla mladim. Iznenada pa je postalo jasno, da obstaja tudi veliko število starejših. Kaj z njimi? Prvo predupokojitveno izobraževanje v nekdanji Federativni Jugoslaviji smo tako uvedli na SUTŽO leta 1986 za NLB, UKC, območne gospodarske zbornice. Že takrat smo si prizadevali, da bi izobraževanje postalo pravica iz dela, da bi spodbujanje izobraževanja prevzeli slovenski sindikati. Še posebej smo si tega želeli, ko smo zvedeli, da je bil naš prijatelj na takšnem izobraževanju deležen tudi sistematskega zdravniškega pregleda in so mu tako zelo zgodaj odkrili bolezen, ki bi bila sicer smrtna. Toda izobraževanje je bilo neke vrste tujek in zaposleni so ga doživljali kot zavračanje, nespoštovanje, prisilo. “Znebiti se me hočejo, torej me pošiljajo na izobraževanje”. Toda, tisti, ki so prišli, so bili zadovoljni, upokojitev so sprejeli optimistično. Srečevali smo jih kasneje tudi med svojimi študenti. Razumljivo, pripravili in pripravljali so se na spremembo. Predupokojitveno izobraževanje je torej priprava na življenjsko spremembo. Priprava na spremembo traja dolgo, zanjo si moramo vzeti čas. Ne gre za informiranje, gre za doseganje spremembe pri posameznikih, njihovih partnerjih, družini, v lokalnem in družbenem okolju.
Skupaj z Gerontološkim društvom Slovenije smo kasneje v projektu MATRA že pred desetletji razvili nov izobraževalni program, ki smo ga poimenovali. Moja upokojitev, moj novi izziv. Z Jumbom Klercqom, nizozemskim strokovnjakom za predupokojitveno izobraževanje in lokalni razvoj, smo vodili petdnevno delavnico za izobraževalce odraslih na Andragoški poletni šoli za lokalni razvoj v Ajdovščini (1995). V času, ko sem bila izvedenka za zaposlovanje in izobraževanje starejših pri AGE PLATFORM EUROPE, sem znanje konstruirano, skupaj z drugimi izvedenci, prenesla v študijski program Moji starši so stari. Na UTŽO tako prostovoljno vodimo tega in vrsto programov, ki jih starejši študenti, tudi tisti, ki še niso upokojeni, obiskujejo skozi leto. Moji starši so stari, Medsebojni odnosi. Tu so še številna kratka predavanja. Obiski varuha človekovih pravic, itd.
Spremenila sta se narava dela in položaj podjetij
V zadnjih desetletjih doživljamo povsod po Evropi družbeno tranzicijo, ki traja in bo trajala dolgo, saj ne gre za prehod, gre za dosti več, za korenito preobrazbo družbe. Sprememb je veliko, najvidnejše so tiste, povezane z naravo dela. Spremenila se je torej narava dela in s tem položaj tistih, ki prihajajo v pokoj. Spremenil se je položaj podjetij. Številna podjetja si še zmeraj “krepijo” položaj z odpuščanjem zaposlenih in uvajanjem nove tehnologije. Še več, nekatera podjetja se zanašajo na najemne delavce, od katerih dobijo znanje in spretnosti za čas, ko jih potrebujejo. Podjetja so izpostavljena svetovni konkurenci. Spremenil se je položaj zaposlenih. Kaj pa se dogaja z njimi? Njihova zaposlitev je čedalje bolj tvegana,. Dopovedujejo nam, da je prekarnost zaposlitve dobra stvar, a pozabljajo na prekarnost odnosov, pri čemer oba pojava vodita v izključenost, slabo povezanost z drugimi in tako zmanjšujeta zaposljivost. Manj je torej delovnih mest za nedoločen čas, številni so nezaposleni ali premalo zaposleni in v to kategorijo spadajo tisti, srednjih let, ki so postali tehnološki višek ali so se predčasno upokojili.
V delovnem okolju se je spremenil tudi odnos do upokojitve
Odgovornost za načrtovanje pokojnine in upokojitve, načrtovanje poklicne poti je z delodajalca polagoma prešla na zaposlene. Spremenil se je izstop iz trga dela. V zadnjih desetletjih je postal nenačrtovan, nenaden, zgodi se lahko čez noč, ne glede na načrte. Tako je prišlo do velikega ekonomskega pritiska, k čemur pripomorejo tudi politike in pravilniki znotraj posameznih podjetij.
Starejši delavci pri dvajsetih
Javne/državne pokojnine niso več najpomembnejše in marsikje ne regulirajo izhoda s trga dela. Trg ga ureja na nepredviden način, pri čemer se spreminja definicija starejšega delavca, ki je vse bolj odvisna od delovanja trga. V Italiji so raziskovalci starejši delavci že pri 35-tih letih starosti. Pri nas se delavci pričnejo uvrščati med starejše delavce, ko dosežejo 45 let. Ponekod pa je starejši delavec kdorkoli. Slabšalno ga definirajo kot tistega, ki se ne razvija skupaj s tehnologijo, ki nima novega znanja. Lahko mu je tudi zgolj dvajset let. Prijazno, res.
Velike so družbene in ekonomske posledice izstopa. Čeprav imajo nekateri razmeroma dobro pokojnino, revščina v tretjem življenjskem obdobju raste. Izhod iz trga dela je danes bolj raznolik, kot je bil nekdaj. Nekateri želijo delati zato, ker potrebujejo denar ali pa strukturo časa. Drugi skrbijo za mlajše ali starejše. Imajo različen dohodek. So različnih izobrazb. So različnega zdravja. So v različnih razmerjih z drugimi. Imajo različen odnos do upokojitve. Upokojitev je njihov izbor ali prisila. Upokojijo se ljudje pri različni starosti. So različnega zdravja. Čas, ki ga imajo na razpolago za pripravo, je različno dolg. Doživljajo močna čustva, ki so včasih tudi negativna. Človek prične razmišljati o staranju in končnem izidu življenja, smrti. Upokojitev je zmeraj prekinitev. Vsaka prekinitev pa omogoča, da se človek ponovno sestavi ali razstavi, kot pravimo. Vse je mogoče.
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.