MODERNA BABI PIŠE: Skromnost, prevzetnost in prepolni hladilniki

Zdaj sem se pa odločila, da je tega dovolj! Zmeraj, ko grem v trgovino, kupujem stvari, katere so »nujno potrebne« za preživetje, a jih v resnici sploh ne potrebujem…
Nakupujemo tudi tisto, česar ne potrebujemo? (foto: pexels.com)
Nakupujemo tudi tisto, česar ne potrebujemo? (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Spominjam se časov, ko smo kot otroci hodili v trgovino. To je bil pravi dogodek v dnevu, še posebej takrat, ko so nam starši obljubili, da bomo po prihodu domov lahko jedli kruh posipan s sladkorjem ali pa morda celo sladoled. Do trgovine smo se lovili, smejali in tekali, kot da bi že na poti tja tekmovali, kdo bo dobil večji kos kruha.

Trgovina, ki je bila najbližje našemu bloku, je bila bolj slabo obložena. Trgovke, ki so stale za pultom in so v naglici predajale zahtevane surovine, so bile v tistem času zame ena velika uganka. Pisanje na roko in seštevanje vsote izbranih sestavin so izpeljale tako hitro, da sem zmeraj razmišljala, ali imajo v možganih vstavljen čip, s katerim tako sunkovito izračunajo vsak nakup. In še vedno menim, da so bile za tisti čas resnično neverjetne!

Včasih smo se po nakup odpravili tudi v Avstrijo, kjer so prodajali dobro kavo in tudi banane. Zelenjavo je moja mami sicer pridelovala na vrtu, zato so bile pomaranče, banane ali katero drugo tropsko sadje v osemdesetih res vrhunec našega nakupa.

Ko danes pomislim na tiste čase me skorajda stisne pri srcu, saj vem, da smo takrat bili hvaležni za vsak priboljšek, ki smo ga dobili; otroci niti hladilnika nismo odpirali sami, brez da bi vprašali za dovoljenje.

Danes je zgodba povsem drugačna; velikokrat stojim med nakupovalnimi policami velikih trgovinskih centrov in zapravljam minute med odločanjem, kateri okus izmed stotih čokolad bom izbrala. Ko nakupujem sadje sem izbirčna, saj ne želim preveč zrelih banan, hkrati pa kupim najbolj zrel avokado, saj sem preveč razvajena, da bi čakala nekaj dni, da dozori v domači košari za sadje. Priznam, da mi tudi hrana v hladilniku ostaja več dni, zaradi česar se velikokrat tudi pokvari…

Vse to se mi dogaja predvsem takrat, ko dobim obisk Anje in njene družine, obisk staršev ali prijateljev. Takrat grem v trgovino in nakupim vse, kar mi pride pod roko. Čeprav je moja navada pisanje listkov, mi takrat niti to ne pomaga več. Ne vem, kaj me žene, da mečem v nakupovalni voziček tudi tisto, česar ne potrebujem. Od gazirane pijače, ki je običajno sploh ne pijem, do salame, sirov, jogurtov in sladkarij…

Rada sem gostoljubna in svoje goste želim vedno razvajati z raznoliko hrano, saj sem tudi sama velik gurman. A vedno znova, ko se obiski odpravijo domov, ugotovim, da sem nakupila veliko preveč in takrat mi postane žal. Žal za vso hrano, ki kasneje konča v kompostniku, čas, ki ga porabim za čiščenje hladilnika in ne nazadnje denarja, ki ga po nepotrebnem zapravim.

Kje so tisti časi, ko sem cenila vsak grižljaj domačega jabolka, ko sem skromno prosila za kepico sladoleda ali prestrašena odprla hladilnik v upanju, da bom zagledala nekaj okusnega?

Zakaj smo ljudje postali tako materialistični? Zakaj smo razvajeni, tako požrešni in prevzetni, ko gre za hrano? Ali pozabljamo, da ne glede na pestro ponudbo v sodobnih državah, ljudje po svetu še vedno živijo v ”naših osemdesetih”? Da obstajajo družine, kjer otroci umirajo od lakote? Se zavedamo, da je hrana z leti postala velik okoljski problem? In zakaj kažemo drug na drugega, namesto, da bi pričeli pri sebi? Zakaj se tolažimo z dejstvom, da bo prišlo do katastrofe takrat, ko nas več ne bo, če pa po drugi strani ljubimo svoje potomce in želimo, da ostanejo srečni in zdravi tudi, ko bomo mi že zdavnaj …?

Jaz bom pričela pri sebi. Odločena, da bom oživela svojo otroško skromnost in jo prenašala na svojega vnuka, saj želim, da razume svoje potrebe in si zna postaviti meje, kako jih zadovoljiti. Verjamem, da lahko naredimo svet boljši. Lepši. Vem, da popolnoma vsak lahko prispeva k boljšemu življenju in okolju, zato se bom trudila biti tudi sama takšna oseba – da bom dober vzgled tudi svojim naslednikom.

Do naslednjič,
Moderna babi Mojca

Moderno babico lahko spremljate na spletni strani www.modernababi.si in ji sledite na Facebook strani: https://www.facebook.com/modernababi/ 

Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Zelo si je želela, da bi umrla na hitro

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Ilustrator Simon Sanda: Okužen sem s covidom-19

Na družbenih omrežjih se je oglasil tudi znani slovensk...

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.