Ambasadorka portala MojaLeta.si in pisateljica Milena Miklavčič je s svojo trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, postala znana po vsej Sloveniji. Prvi dve knjigi sta med najbolj branimi slovenskimi knjigami, pred dnevi pa je izšel zadnji, tretji del, v katerem je zbrala moške zgodbe. Miklavčičeva pravi, da bodo le te morda »na glavo« postavile ženske izpovedi, da bomo po prebranem morda razumeli tudi moške, ki so takrat počeli to, kar so.
Miklavčičeva pa nikakor ni »le« pisateljica. Kot pravi sama, ji je z leti zrasla močna in neuklonljiva hrbtenica, da si danes upa povedati, kar si misli. In to dokazuje tudi v pogovorni oddaji Zadnja beseda.
Z Mileno Miklavčič sem se pogovarjala o njenih moških zgodbah, Zadnji besedi, pa tudi o družbenih omrežjih, kjer je aktivna ter včasih z objavami želi prebuditi mnoge »slepe ovce«.
Kaj lahko najdemo v tretjem delu knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače?
V knjigi, razdeljeni na dede, sinov in vnuke, lahko najdemo preko 300 različnih zgodb, ki govorijo o moških. Četudi se sem in tja najde kakšna ženska pripovedovalka, se njena pripoved suče okoli njega! Zgodbe govorijo o intimi, o moških ''podvigih'', o travmah, ki so jih doživljali ob razvezi, govori pa tudi o njihovem pogledu na ženske, ki so jim uničile življenje. Veliko zgodb se vrti okoli dominantnih mam, ki svojega sina nikakor ne izpusti iz rok.
Koliko časa ste zbirali gradivo za knjigo?
Ogromno gradiva mi je ostajalo še od prvih dveh knjig. Če sem prvo napisala šele po tem, ko sem se osebno srečala z vsemi pripovedovalci, kar je trajalo več kot trideset let, je bilo tokrat drugače. Veliko zgodb sem dobila po e- mailu. Zanimivo, da so mi moški zaupali, ne glede na to, da se osebno nismo srečali. Drugi so me obiskali na domu, z mladimi pa sem navezala stike, ko so me povabili na različna predavanja na fakultetah in srednjih šolah.
S tretjo knjigo iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri so zbrane zgodbe moških, končujem poljudne raziskave, zapise in intervjuje o medsebojnih odnosih in intimnem življenju na slovenski način. Vse tri knjige zajemajo čas od leta 1900 pa vse do danes.
Želja, ki je že dolgo tlela v meni, da dam besedo še moškim, se je naposled uresničila. Tudi zapisovanje njihovih zgodb je potekalo po intervjujih, kar pomeni, da sem bila – tako kot pri zgodbah žensk – na koncu le zapisovalka, nikakor pa ne presojevalka tega, kar so mi povedali.
So to zgodbe moških iz vse Slovenije? Kaj so vam zaupali?
Seveda. Kar nekaj zgodb je prišlo iz tujine, tudi iz krajev nekdanje Jugoslavije.
Zanimivo je bilo, da so se zelo radi fokusirali na izstopajoče in zelo prelomne trenutke, ki so jih doživeli. Razlika med moškimi in ženskimi zgodbami je očitna: moški so kratki in jedrnati, ženske rade omenjamo tudi vzporedne zgodbe, ki so se nam dogajale v želji, da bi bile bolje razumljene. Ženske rade kaj zamolčimo, moški se, denimo, ob številu žensk, ki so jih imeli, šele razgovorijo.
Kaj iz knjige bi vi izpostavili?
Danes, ko je za mano 1372 strani trilogije, več kot 4.500 zgodb, 40 let dela na ''terenu'', nešteto ur za računalnikom, v avtu, pri sogovornikih, ko so za mano tudi trenutki, ko sem bila ne le poslušalka, temveč tudi tolažnica, si upam reči, da bi bilo v odnosu med spoloma marsikaj drugače, če bi se več pogovarjali. Včasih smo bili v tej veščini precej štorasti, danes pa bežimo v svet tv- nadaljevank in računalnika, pa spet nimamo časa drug za drugega. Žalostno, a resnično. Upam, da bodo tudi bralci zaznali, kakšno škodo si delamo, ker se premalo pogovarjamo. Iz moških zgodb se to sporočilo zelo glasno sliši.
Komu je namenjena? In kaj želite s knjigo sporočiti?
Prvič v zgodovini slovenske pisane besede je na enem mestu - na več kot 500 straneh - zbranih več kot 300 moških usod, ki so jih moški povedali ali zapisali sami. Prvič v zgodovini slovenske pisane besede smo dobili v roke vsebinsko bogat, raznolik in pisan nabor moških zgodb, ki ga bodo vesele tudi ženske bralke, ki želijo moškega bolje spoznati. In- ne nazadnje: moške izpovedi so naše- domače, zato mislim, da bi tudi zadnjo knjigo iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, moral prebrati vsak. Zavedam se, da je še ogromno usod, ki so drugačne, a prav bi bilo, če bi bolje poznali te, posredno pa drug drugega. Moške zgodbe bodo, upam tako, potrkale na žensko dušo in jo vprašale, kaj pa, če si tudi ti sokriva, da je šlo v partnerstvu kaj narobe …
Je tretja knjiga zadnji del zgodb?
Ja, zadnja. Mislim, da imamo z njo sedaj Slovenci obsežen vir informacij o življenju med spoloma v zadnjih 100 in še malo več letih. Takšne knjige do sedaj še nismo imeli. Trilogije je kot slovenska biblija o medsebojnih odnosih.
A nikoli ne bom rekla – nikoli. Razmišljam, da bi po tem, ko bom nehala objavljati odgovore na Zaupnosti v časopisu Nedelo, objavila nekaj najbolj zanimivih pisem, ki sem jih dobila v knjigi. Tudi ta pisma bodo pokazala, s kakšnimi stiskami se spopadamo.
Milena, ste oseba brez dlake na jeziku. To dokazujete tudi v pogovorni oddaji Zadnja beseda. Kakšno izkušnjo vam prinaša ta oddaja?
Sem zdravo kmečko dekle, veliko dan na t. i. ''zdravo pamet''. Vesela sem, da mi je pri 67-ih letih že zrasla močna in neuklonljiva hrbtenica, da si upam povedati, kaj mislim. In da me ni sram povedati, kaj mislim, četudi bi- sem in tja- naslednji dan svoje misli oblikovala drugače. To pomeni, da mi ni nerodno, če kdaj tudi ustrelim v prazno. V desetletjih, ko sem poslušala zgodbe, sem neštetokrat občutila strah, ki ljudem še zmeraj ždi v kosteh. Tako in tako imamo Slovenci kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nagovarjajo, da držimo jezik za zobmi, kar je zelo zelo narobe. (kdor molči, desetim odgovori)
V oddaji zagovarjate svoja stališča. Pa kdaj dovolite, da vas sogovornice pregovorijo? Vam morda njihov pogled odpre drugačen zorni kot na določeno problematiko?
Hehe, me ne. V bistvu se pogosto počutim potisnjena ob zid. One so ''mestne'' dame, jaz s podeželja. Izkušnje so že zaradi te pozicije različne kot noč in dan. Recimo glede ukrepanja pri zvereh (volkovi). One bi volkove kar imele, in to povsod, jaz sem za njihov odstrel. Z volkovi si pa v naših poseljenih krajih res nismo bili nikoli na ''ti''.
Kakšni so odzivi sokrajanov na vaše sodelovanje v oddaji?
Pojma nimam. Razen Adolfa Križnarja, ki me včasih ustavi in mi kaj pove, se o teh rečeh ne pogovarjamo. Verjetno zato ne, ker se jim zdi, da tudi ta oddaja nekako ''sodi'' v moj značaj. Ne pogovarjamo se niti doma. Ko pridem iz Ljubljane, se spremenim v varuško, pazim na vnuke, kuham večerje, pospravljam … če ne bi opravljala dolžnosti, ja, takrat bi se pa sigurno kaj slišalo!
Aktivni ste tudi na Facebooku. S svojimi objavami želite "odpreti" oči ostalim?
Pogosto objavljam članke, s katerimi se v bistvu sploh ne strinjam. A želim, da bi si napisano prebrali, da bi se pogovarjali ''za'' ali ''proti''. A ta moja želja po navadi zvodeni: na enem bregu se znajdejo levi, na drugem desni, vmes pa ni ničesar. Škoda. Motijo me tudi etikete, ki jih nekateri lepijo, ko jim zmanjka argumentov ali pa, ko se jim ne ljubi napisati, kaj točno mislijo. Le redki mi verjamejo, da se raje družim s tistimi, ki razmišljajo drugače od mene. Od njih se lahko česa naučim. Če pa bi se družila z enako mislečimi, je pa to isto, kot bi svoja prepričanja ponavljala pred ogledalom, medtem ko bi se gledala vanj.
Menite, da smo Slovenci "slepe ovce"?
Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti. Vsak drug narod bi se zaradi mafijskih poslov, ki jih akterji sploh ne skrivajo več, uprl. Uprli bi se zaradi mizernih pokojnin, zaradi krivic, zaradi kolapsa zdravstvenega sistema. In kaj počnemo mi? Nič. Tiho smo. Najbolj pogumni potem napadajo mene, češ, ti si pa sigurno zadrta desničarka, ker ves čas šimfaš sistem, ki iz nas dela reveže. Verjemite, včasih sem zelo jezna zaradi teh ''ovc''.
Ste tudi v domačem kraju aktivni, se zavzemate za izboljšanje življenja, opozarjate na problematiko domačega kraja?
Ne. Nič več. Zakaj bi? Vrsto let, ko sem kot novinarka pisala tudi o domačih zadevah, so me zgolj kritizirali zaradi narobe postavljene vejice. To pa ne pomeni, da ne vidim napak, da ne vidim, kaj vse je v kraju tudi dobro. Sprijaznila sem se, da nekatere spremembe zahtevajo čas, jaz pa bi rada, da se zgodijo včeraj, ne šele jutri.
Knjigo lahko naročite ceneje!
Če bi želeli naročiti ''Moške zgodbe'', tretji del knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE,
v prednaročilu (25 €), kliknite tukaj.
Lahko pa jo naročite tudi pri Mileni Miklavčič na elektronskem naslovu jutri2052@gmail.com
Knjigo boste prejeli skupaj z avtogramom pisateljice!