Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka in publicistka, že vse življenje živi in dela v rojstnem kraju, v Žireh.
Njen življenjski moto se glasi: »Vsaka, še tako slaba stvar, je za nekaj dobra.« Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo zadovoljstvo, moč, radoživost, dobro voljo in veselje do življenja.
Napisala je več knjig za otroke: Abeceda iz Zakajčkove ulice (1995), Pri hrastu na levo (2006), Pika na B. (2008), Gal in zrele hruške (1915) in druge.
Zrelejšim bralcem je namenila Usode, Ženske in Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. in 2. del.
O knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače je bil za TV Slovenija posnet dokumentarni film z enakim naslovom. Dr. Zdravko Mlinar pa se je o njeni poljudni raziskavi zelo spoštljivo razpisal v knjigi Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Dr. Spomenka Hribar pa je v Žirovskem Občasniku o knjigi objavila recenzijo, s katero je bralke in bralce spodbujala, naj knjigo vzamejo v roke!.
Milena Miklavčič je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila širše, a z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma.
Še zmeraj spodbuja tudi druge, da raziskujejo lastne korenine, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še živi.
Za svoje literarno delo je prejela tudi več literarnih nagrad.
Če bi želeli izid drugega dela knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače pospremiti med bralce, kaj bi jim rekli?
Rekla bi, da je druga knjiga ogledalo današnjega časa. Tistega, ko maske odpadejo, in se razgali duša. Če boste le lahko, preberite si jo. Sicer pravijo, da se Slovenci neradi pogovarjamo, a v tej knjigi so zbrane zgodbe mnogih, ki so predolgo molčali.
Ali je danes na področju medsebojnih odnosov, ki ga zelo dobro poznate, kaj drugače, kot je bilo nekoč?
Če bi mi pred tridesetimi leti kdo rekel, da vam bom danes pripovedovala zgodbe o stvareh, ki smo jih pozabili vprašati babice in dedke, dokler so bili živi, bi zamahnila z roko in ne bi niti poskušala verjeti. Še bolj noro pa bi se mi slišalo, da bom kdaj poslušala tudi zgodbe hčera in vnukinj teh babic.
Dokaj hitro sem spoznala, da Slovenci do zadnje podrobnosti poznamo zgodovino, le o intimi prednikov se nam ni dosti sanjalo. Glede na to, da je bila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, prva, ki je malo bolj na široko vtaknila nos v te reči, si mačehovski odnos, ki smo ga gojili do intime pred tem, lahko le predstavljamo.
Žal danes – to boste lahko sami spoznali iz drugega dela -ni dosti drugače, kot je bilo nekoč. Bojim se, da je celo še slabše. Zamenjali smo le zunanji ''celofan'', pod njim pa se še zmeraj dogajajo stvari, ki nam niso v čast.
Že prva knjiga je doživela velik uspeh. Bila je natisnjena v več kot 11.000 izvodih, še zmeraj sodi med najbolj iskane knjige tako v knjižnicah kot knjigarnah. Ste ta uspeh pričakovali?
Niti v najbolj drznih sanjah ne! Konec koncev sem samozaložnica, doma iz ''obrobja'', iz Žirov, nimam nobenih ''stricev''- vse, kar je knjiga lepega doživela, je njena zasluga! Treba se je zavedati, da sem praktično prva, ki mi ni zmanjkalo poguma pri iskanju skritih, zelo intimnih zgodb, ki tičijo v slehernem med nami. Najbolj sem ponosna, da mi je uspelo iztrgati iz pozabe številne zgodbe, ki bi jih starejši, če ne bi bilo mene, odnesli s seboj v grob.
Katere zgodbe ste potem prihranili za drugo knjigo z istim naslovom?
Razdelila sem jo na tri dele. Babice, hčerke in vnukinje. Prve so rojena do 2. svetovne vojne, njihove hčerke po njej - tja do leta 1969, nakar sledijo še zgodbe vnukinj. Marsikatera vnukinja je med pogovorom povedala, da bi v življenju ravnala drugače, če bi se doma, v družini, o pasteh, ki jih nudijo medsebojni odnosi in življenje nasploh, več pogovarjali.
Kako ste prišli do zgodb v tej knjigi?
Med iskanjem zgodb med prvo in drugo knjigo je bistvena razlika. V času prve sem se morala do vsake potruditi sama, pri drugi so me zgodbe poiskale kar na domu. Poleg tega jih je od prvič ostalo kar nekaj, recimo tista o Makslu Pekovem, rojenem leta 1903. Pa o Ljerki, ki bo te dni praznovala 93. rojstni dan. O njej sem lani napisala samostojno knjigo za njo in njene prijateljice. Veliko zgodb sem slišala na literarnih večerih, ki sem jih imela več kot 800 po Sloveniji in v zamejstvu. Zahvaliti se moram tudi Facebooku! Enkrat samkrat sem objavila na svoji strani, da me te zgodbe zanimajo, pa se je usulo!
Tokratna knjiga ima, kot ste že povedi, podnaslov Babice, hčere in vnukinje. Kako se med seboj razumejo te tri generacije?
Pri nas doma živimo tri generacije pod eno streho: midva z možem ter hčerka in sin s svojima družinama. Starejši sin živi le nekaj deset metrov stran. Več kot petnajst let traja sobivanje in se zelo dobro razumemo. Žal je podobnih povezanosti zelo zelo malo. Generacije so se med seboj odtujile- tako in drugače. Že v mojem rojstnem kraju je ogromno hiš, v katerih živijo starejši, največkrat samo ostarele mame. Čas, v katerem živimo, je bil in je še izrazito nenaklonjen sobivanju generacij. In ker se premalo srečujejo, se posledično dogaja vse tisto, kar sledi iz ljudskega pregovora 'stran od oči, stran od srca.' Nemalokrat sem bila (in sem še) prva, ki sem starejše poslušala. Mar ni to žalostno? Z novo knjigo sem, med drugim, želela tudi pokazati, da se travme prav zaradi molka znotraj družine, ponavljajo iz generacije v generacijo. Pa bi bilo marsikaj drugače, če bi se ljudje več pogovarjali! Bralci in bralke pa bodo ob branju spoznali, da se nekaterim med njimi prav tako dogajajo grde reči, pa tega, žal, niti ne opazijo. Včasih se mi zdi, da smo kot žabe, ki se kuhajo v vreli vodi.
Kaj seje na področju medsebojnih odnosov spreminjalo, kje pa ostaja enako?
Medsebojni odnosi se niso dosti spreminjali. Odnos do spolnosti je marsikje še zmeraj zelo podoben. Je pa- po drugi strani- tudi res, da odrasli dopuščamo, da mladi mirno spremljajo po televiziji nasilje, gledajo pornografijo na pametnih telefonih, redki pa so, ki se z mladimi še pravočasno pogovorijo o vseh lepotah pa tudi o pasteh spolnosti in medsebojnih odnosov.
Permisivna vzgoja je naredil takšno katastrofo, da bodo posledice še zelo hude. Mladi težko vzpostavljajo daljše ljubezenske zveze, hitro se naveličajo. Polni so predstav o tem, kakšen mora biti moški, ti pa, kot pove Robert Miklavčič (ni moj sorodnik) v enem od intervjujev v Delu, še zmeraj pričakujejo dobro vzgojeno partnerico. Dekleta o družini raje ne razmišljajo, so zelo ambiciozne, samosvoje, predvsem pa zelo težko najdejo ustreznega partnerja, ki bi jim bil kos in ga ne bi 'pošiljale po cigarete'. Premalo je spoštovanja med dvema človekoma. Mislim, da enačaj med življenjem in uživanjem, vodi v pogubo.