Zanimive so primerjave med generacijami. Marsikaj se je v medsebojnih odnosih in tudi glavah izpridilo?
Babice so imele v povprečju štiri želje, nekatere še manj: da jih mož ne bi tepel, da ne bi bile lačne, da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle na porodu. Sodobne ženske se pogosto niti ne zavedajo danosti, ki jih imajo na krožniku. Že zarana, ko stopijo pred polno omaro in začnejo razmišljati, kaj bodo oblekle, običajno rečejo:«Saj nimam kaj!Pa je res?
Za moške je bila nekoč spolnost nekaj, kar jim je pripadalo, zato so jo imeli za svojo neodtujljivo pravico, ki so jo izkoriščali tudi po večkrat na dan.
Za žensko je spolnost predstavljala greh, predvsem pa nagnusno, umazano, mukotrpno dolžnost, ki največkrat ni prinašala drugega kot trpljenje in rojevanje otrok.
Tudi sam spolni odnos je bil prilagojen moškemu užitku, kar je pomenilo, da je trajal zgolj in samo toliko časa, dokler moški ni doživel orgazma. Ženska je morala biti ponižna in v nenehni pripravljenosti, da moškemu ustreže. Morala je dvigniti krila čez glavo, razkrečiti noge, mižati in nepremično vztrajati pri miru toliko časa, dokler moški ni bil zadovoljen.
Pa vas vprašam: so današnji brzaki drugačni? Kaj lepši? Opravljeni z več občutka?
Na prvi pogled imamo danes vse pogoje, da bi bili v spolnosti zadovoljni in zadovoljeni. A pogosto ni tako. Če je včasih veljalo, da so bile ženske tiste, ki so se pred spolnostjo branile z glavoboli, so danes moški tisti, ki iščejo tovrstne izgovore.
Če so si moški še v prvi polovici 20. stoletja poželeli žensko tudi trikrat na dan, je danes, žal, povprečje njihovega poželenja – tako se pritožujejo ženske - komaj trikrat mesečno.
Zelo zaskrbljujoč postaja tudi procent žensk v najbolj kvalitetnem življenjskem obdobju, ki nimajo partnerja, oziroma si ga niti ne želijo imeti. Če dodamo še sodobne motilce intimnega življenja, kot so hišni ljubljenčki, televizija, internet, pametni telefoni, kariera in še kaj, potem lahko mirno rečemo, da je stanje na področju srečne in zadovoljne spolnosti zaskrbljujoče. Rečno drugače: če je bila le-ta babicam v nadlego, so vnukinje zanjo drastično prikrajšane, oziroma jim zanjo ni več dosti mar.
Med spolnostjo nekoč in danes pa vsaj na enem mestu lahko postavimo enačaj. Tako babice kot tudi njihove vnukinje so spolnost pogosto uporabljale kot orožje, da so lažje prišle do svojega cilja.
Včasih so nastavljale zgolj za skromno plačilo- gajbo krompirja, kilogram moke, za meter drv. Nekatere pa so na skrivaj odhajale v večja mesta, kamor so zahajali trgovci, ki so bili s plačilom za tovrstne spolne usluge bolj radodarni. Da ne bi zanosile, so uporabljale kerfije, s katerimi so si po spolnem odnosu izpirale nožnice.
Prodaja se tudi sodobna ženska. Včasih le za bižuterijo, dobro večerjo, za slavo. Pa je med prodajanjem za gajbo drv in med prodajanjem za takšne in drugačne gmotne dobrine kakšna razlika?
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele ženske množično zaposlovati. S finančno neodvisnostjo od moškega je začela rasti tudi njihova samozavest.
Žal pa so se s pojavom ekstremnega feminizma in nebrzdanega potrošništva, ki so vedno bolj vdirali v sleherno poro našega življenja, začeli oblikovati izkrivljeni trendi, ki so žensko spodbujali k temu, da lahko bolje in kvalitetneje preživi tudi brez moškega oziroma brez zakonske ali partnerske zveze. Namesto z nasveti, kako vložiti kumarice, so mediji tekmovali v posiljevanju ženske z desetimi koraki do odličnega seksa ali kako shujšam in še bolj ugajam moškemu.
Užitek je postal kralj, ženska pa - v primerjavi z moškim –je postala sicer notranje močnejša, prodornejša, samostojnejša, a tudi agresivnejša in zahtevnejša. Svoje je dodala tudi permisivna vzgoja, ki je pripomogla k temu, da so se moški, žal, poženščili: pred žensko in materino prevlado so se začeli umikati za računalnike, med ekstremne športe, skratka tja, kjer še lahko čutijo, da so močnejši, da nekaj pomenijo.
Kmalu po osamosvojitvi smo doživeli, da so –poleg Esmeralde- Slovenke in Slovence okupirali izdelovalci osebnih horoskopov, vedeževalci in šlogarice iz kavne usedline. Danes? Na nebrzdanem pohodu so psihoterapevti in psihoterapevti. Slovenci postajamo živčne in duševne razvaline. Zbornica kliničnih psihologov Slovenije na svetovni dan duševnega zdravja že več let zapored opozarja na premajhno število strokovnjakov na področju duševnega zdravja v Sloveniji.
V vaši knjigi je veliko tragičnih zgodb tudi iz povojnega časa?
Starši, družba, sploh pa šolski sistem, smo naredili veliko napako, ki se nam danes pošteno otepa, da čas socializma preveč kujemo v zvezde. Bom povedala primer: ni dolgo nazaj sem se na neki osnovni šoli pogovarjala z učenci o ''žehti nekoč''. Ogromno so vedeli o tem, kako so prababice prale perilo ''ob bistrem studencu''. A je imelo njihovo znanje bistveno in zelo katastrofalno napako: bili so prepričani, da je bila takšna ''žehta'' značilna le za predvojni čas! Po njej pa, da so predniki imeli že pralne stroje. Kakšna napaka! Pri nas, v Žireh, pa nismo ''na koncu sveta'', je, denimo, krajevna skupnost tam okoli leta 1965 ali celo pozneje- ob Rakulščici uredila priročno perišče. Perišča, skupne kopalnice in stranišča pa so imeli tudi številni bloki, zgrajeni še v šestdesetih letih 20. Stoletja!
V socializmu je bilo v Jugoslaviji na leto opravljenih okrog 500.000 splavov, od tega cca 20.000 v Sloveniji. Po vojni ni bilo vrtcev, ženske so morale iti v službo. Dogajalo se je, da so pred odhodom na šiht otroke nahranile in jih potem vse dopoldne, do vrnitve, pustile same v stanovanju. V času po drugi svetovni vojni se je ženske, ki so bile poročene z domobranci, skrajno poniževalo in maltretiralo. Žal tudi spolno. Marsikatera kmečka ženska je pred obvezno oddajo ''ubranila'' kravo iz hleva na način, da je ''dala'' državnemu uradniku. Spominjam se tudi gospoda, ki je odločal, kdo iz vasi je bil v partizanih in kdo ne. Pot do lepe pokojnine je vodila tudi (zlasti) skozi njegovo posteljo.
Nekoč je bilo veliko incestov. Jih je danes kaj manj?
Če kimate, potem imate premalo odprte oči in ušesa. Lani (2016) smo obravnavali 134 napadov na osebe, mlajše od 18 let, letos do 18. septembra že 103. Lani smo obravnavali 110 primerov spletnih zlorab otrok, letos že 112,« je na porast spolnih zlorab otrok opozoril vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto Anton Toni Klančnik. Postali smo veliko slabši kot naši predniki!
Predniki so bili v izražanju sicer veliko skromnejši, a bolj poetični. Ko so videli kakšno samsko žensko nosno, so se spraševali:«Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo?« Če bi slišali današnje pičkarjenje, pizdarjenje in kurčevanje, bi se v grobu obračali.
Moja mama mi o ženski intimi ni povedala čisto nič. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po pametnem telefonu brskajo za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem- najlepšem- vedo oni? Nekoč so tiste reči uporabljali bolj kot ne za reprodukcijo, danes pa za užitek. Ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju, sočutju ne izgubljamo ravno veliko besed.
Če bi pred petdesetimi leti vprašala mamo o položajih pri seksu, bi me poslala k spovedi. Danes je ponudbe na to temo ogromno: od knjig, do vsakodnevnih filmov na televiziji, do milijon internetnih strani. Pa mladi v tej poplavi najdejo tisto, kar potrebujejo, kar bi jih osrečilo do konca življenja in še čez?
Redkokdo, če sploh kdo, pomisli, koliko gorja je tako nekoč kot tudi danes naredila četrta božja zapoved spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji. Nihče nas ni opozoril, da ima vsaka medalja dve plati. Koliko otrokom bi bilo prizaneseno z nasiljem, pedofilijo, z maltretiranji, če bi jim odrasli povedali po resnici: da se je pač treba nekaterih starejših tudi bati.
Pravite, da zato, ker se Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in poslušanja, se med seboj slabo poznamo?
Žal se ne poznamo niti znotraj družine, kar je še najbolj žalostno. Tolaži me misel, da v Evropi nismo sami. Slovani in Germani imamo veliko skupnega prav pri odnosu do intime- ne le svoje, tudi do intime prednikov.
Pa bi moralo biti drugače! Babice so bile nekoč prepuščene same sebi, v 21. stoletju pa imamo na voljo nešteto institucij, ki bi nas morale braniti pred hudimi padci in nam tudi pomagati.
Težko mi je, ko tole pišem: živimo v času, ko nujno potrebujemo maske: eno za doma, drugo za prijatelje, tretjo za službo. Šele pod četrto si drznemo biti to, kar v resnici smo.
Kamorkoli pridem in kadarkoli imam priložnost, lepo prosim predvsem starejše, ker imajo mičkeno več časa, da z mlajšimi v svoji družini in skupnosti navezujejo stike. Pa ne na način, da bi jamrali, kako je bilo ''včasih hudo'', temveč na način, da bi pripovedovali zgodbe. Saj ni nujno, da lastne, lahko tudi zgodbe, ki so se primerile prijateljicam.
Že prva knjiga je veliko govorila v spolnosti. Kako se je denimo odnos do spolnosti spreminjal skozi čas, kot ga kažejo zgodbe v novi knjigi?
Drži, da sem kar nekaj pisala tudi o spolnosti ''nekoč'', vendar ne le o njej! Prva knjiga je govorila o življenju pred 2. svetovno vojno nasploh. Predniki niso imeli na voljo nobenih priročnikov, nobene literature, nič. Vse, kar so vedeli, so dobili iz druge roke ali pa iz konkretnih primerov, ki so jih našli v hlevu, denimo, ko je šel bik na kravo. Ko je še obstajala Sloga, so v njej vrteli malo bolj »slečene« francoske in nemške filme, ki so hitro poskrbeli za močno vzburjenje. Če so tisti, v prepolni dvorani ''utegnili'', da so počakali do domačega praga, so nadaljevali pri ženi, vendar le, da so se še enkrat olajšali. V času, ko so fantje odhajali v JLA, je bilo tam na voljo veliko »izobraževalnega« gradiva, denimo revije Start, Kaj. Za ženske ni bilo spodobno, da bi takšne revije prebirale. Morda so jih, a na skrivaj. Ženske marsikje še danes čakajo na moško spodbudo. Ker se moškim ni sanjalo, kaj točno si želijo in se jim pogosto ne sanja še danes, so velikokrat razočarane, saj vedo, da bi lahko v postelji doživele še kaj več, če bi se negativen odnos do spolnosti mičkeno zrahljal.
V dobi interneta so se na široko odprla vrata zlasti do pornografije. Začelo se je množično virtualno varanje, ko so postale možnosti, po katerih se je v skriti domišljiji hrepenelo, kar naenkrat na dlani. Ker niso (bila) prisotna čustva, je preveč seksa prinesla notranjo praznino, drugi pa so postali od njega odvisni, tretjim se je spolnost zagabila. Zadnja leta so se razbohotili ekstremni športi. Zakaj neki? Postali smo tudi ekstremni v službi in vse več je takih, ki ne čutijo potrebe po partnerstvu. Samozadovoljevanje prinaša trenutni užitek in nobene odgovornosti. Kakšna krasna kombinacija! Pred kratkim sem brala, da se je število spermijev v semenski tekočini v 40 letih prepolovilo, sočasno pa je tudi preobilica ponudbe vsega žgečkljivega povzročila, da želje ni več. Pred 2. svetovno vojno in nekje do 60. let so imeli moški lahko spolne odnose tudi po dvakrat, trikrat na dan, danes pa mi ženske jamrajo, da so lahko vesele, če se moški spravijo k »delu« dva ali trikrat na mesec.
Po drugi strani pa tudi moški tarnajo, da ženske, ko izpolnijo materinsko vlogo, ni več do spolnosti. So utrujene zaradi vseh obveznosti?
Hm, ko gre za to, da moraš zadovoljiti svoje notranje potrebe, ki ti jih partner ne da, ženske po navadi niso utrujene.(smeh)Utrujene so, ko so vsega site in naveličane. Spet se bom ponavljala kot stara plošča: namesto da bi se doma pogovorile – bežijo v druge svetove. Ženske se veliko preveč družijo med seboj in izključujejo moškega, kar je zelo narobe. Družbe morajo biti mešane, ne pa da ženske druga drugo spodbujajo, kaj vse lahko še postorijo, da jim ne bo v življenju dolgčas. Kajti dolgčas in predstave o življenju, ki bo takšno, kot si ga one želijo, so postali njihov osnovni problem.
Obenem smo se navadili, da lahko vse kupimo, ob tem se varamo, da lahko le lepa kulisa zadošča za srečo. V moji generaciji ne bi nobeni ženski padlo na pamet, da bi si ''plastično''spreminjala obraz. Res, da smo želele ugajati, vendar ne s skrajnostmi. Mar ni žalostno prepričanje, da si lahko s povečanim oprsjem kupimo srečo? Zunanjost lahko spremeniš, duše pa ne. Tisti, ki bežijo pred samim seboj, gredo po navadi v nove odnose, v nova prijateljstva, a z isto vsebino v duši. Pomembno je, kakšen si znotraj, kakšne so tvoje moralne vrednote, kaj je poštenje, odpovedovanje, pristna ljubezen, ko imaš človeka rad, tudi ko mu kaj manjka. Srce me boli, ko vidim družine, kjer imata partnerja v eni partnerski skupnosti tudi po dvoje, troje otrok z različnimi partnerji. Ti otroci pogosto odraščajo osamljeno, zapuščeno in ne dobijo osnovnih temeljev, da bi kdaj pozneje sami ravnali drugače.
Ljubezen se lahko kaže na tisoč načinov. Tudi ko partnerja stisneš za roko in se mu nasloniš na ramo, je to zelo intimen in globok odnos. Žal pa spolnost vidimo skozi filmske in še kakšne druge vzorce, zato si tudi težko predstavljamo, da ima lahko nekdo, ki je plešast ali ima kakšen kilogram preveč, zadovoljivo spolnost. Revije nam na naslovnicah zlepa ne ponujajo fotografij podpovprečne, vsakdanje ženske. Tako ne preseneča, da so ljudje frustrirani, saj se primerjajo zgolj »popolnimi« osebami. Vendar takih ni, če so, pa jih jaz ne maram, ker je popolnost le nekakšen celofan, s katerim prekrivamo svoje težave.
V prvi knjigi ste nanizali le zgodbe žensk, v novi pa sodelujejo tudi moški. O čem govorijo?
Veliko zgodb mi je povedal Andrej Bolčina, ki je bil v času mojega otroštva v Žireh miličnik. Bil je doma z gričev nad Ajdovščino in ima zelo humoren pogled na odnose. Pa tudi drugi moški, ki so poznali zgodbe svoje mame ali sestre, so želeli o njihovem trpljenju spregovoriti na glas. Redkokdaj pa so želeli govoriti o sebi. V tem je razlika med spoloma. Moški niso nikoli govorili o svoji lastni spolnosti, medtem ko so se ženske o tem zelo rade zaupale. Moški nekako takole opiše svoje življenje: preden sem se poročil, sem jih imel veliko, s poroko pa je bilo vsega živahnega konec. Zadovoljen je, če mu ženska ne pije kri, če ima vse urejeno, če ima mir, ko pride domov, pa da »ima, ko mu zapaše«. Govorim o večini, seveda pa so tudi izjeme, ki rabijo »dodano vrednost«.
Ugotavljate tudi, da se je s spolnostjo trgovalo in izsiljevalo. Kako je s tem zdaj?
Moj ded, tako so mi pripovedovali, je imel s seboj vedno škundro (košaro, op. p) krompirja. Služile so mu za ''plačilo'' ženskam, ki so mu »dale« tudi zato, da so dobile hrano, s katero so lahko preživele družino. Na nek način jih razumem, saj je bil ded znan po tem, da je ''opravil'' v dveh minutah. Za malo potrpljenja so imele veliko koristi. Po drugi vojni so kratko potegnile zlasti žene od tako imenovanih poražencev. Nekatere so se ''dajale'' na razpolago, da jim moža niso zaprli, da jim niso vzeli stanovanja, da so pustili edino kravo v hlevu. Slišala sem za kar nekaj zgodb, ko so spolno izkoriščali ženske s posebnimi potrebami, češ, da nič ne čutijo in ne vedo, kaj se dogaja. Veliko je bilo tudi pedofilije. Slišala sem za več primerov incestov. V petdesetih letih so se začele ženske množično zaposlovati. Pripovedovali so mi, da so bili nekateri mojstri, kot denimo v naši Alpini, ki so tistim, ki so jim dale, hitreje uredili službo ali boljše delovno mesto. V današnjem času je marsikatero dekle, če je želelo kljub pomanjkanju denarja, študirati, »postregla« najemodajalcu sobe. Ko se je pred leti zgodila gospodarska kriza, so ženske reševale svoje može alki podjetja pred propadom na ta ''prastari'' način. Našle pa so se tudi matere, ki so za različne ugodnosti ponujale tudi svoje mladoletne hčerke.
Kaj bi še dodali ob koncu najinega pogovora?
Srčno si želim, da bi bila bralcem tudi druga knjiga v podobno veselje kot prva. Lahko jo naročite na povezavi:https://goo.gl/1qx5mf
Če bi mi za naslednjo knjigo, ki jo že pripravljam, želeli povedati svojo lastno zgodbo, sem vam na voljo mailu: jutri2052@gmail.com.
Lahko pa nekatere sprotne zgodbe spremljate tudi na blogu https://jutri-2052.blogspot.si/