O pisanih makaronih ...

Rade volje priznam, da mi nikoli ni padlo na pamet, da bom kdaj več kot je treba razmišljala o makaronih. Tudi moja mama jim ni bila nikoli naklonjena in tako je naneslo, da pozneje, ko sem postala gospodar v svoji lastni kuhinji, niso postali moja prva intimna izbira.
Mali bi makarone jedel za zajtrk, kosilo in večerjo ... (foto: freeimages.com)
Mali bi makarone jedel za zajtrk, kosilo in večerjo ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Morda kdaj, sem ter tja, ko se mi je zdelo škoda zavreči za spoznanje nagnita jabolka. Obrezala sem jih, naribala, nato pa popekla na maslu, potresla s cimetom in sladkorjem, nakar sem v sladko dišečo zmes vmešala makarone. Takšni so nam šli zelo v slast, a le na vsake kvatre.

Kar mi pomaga vrteti kuhalnico Mali, je postalo vse drugače. Nor je nanje! Najljubši so mu svedrčki, politi z mičkeno žličko omake, a brez mesa. Nanje izdatno potrese parmezan in če imam pri roki še paradižnik, ki ga narežem na koščke, si že oblizuje prste. Makarone bi jedel za zajtrk, kosilo in za večerjo. Če je zelo lačen in nima časa čakati, je zadovoljen tudi z ''belimi''. To pomeni, da mu jih stresem na krožnik brez slehernega dodatka in kot bi mignil, jih zmeče vase. Nesramen občutek, da makaroni dan za dnem zlahka nizajo zmage in se mi za hrbtom privoščljivo hahljajo ter me kulinarično dražijo, ni bil ravno spodbuden! Na srečo ne vedo, da zlepa ne držim križem rok, z izzivi se raje spopadem na kakšen zabaven način!

Tako sem začela o makaronih- pa ne čez noč – zelo pogosto razmišljati. Pred policami, v trgovini sem se ustavljala dlje, kot je bilo v moji navadi. Nihče ni vedel, še najmanj makaroni in Mali, kaj se plete v moji glavi.

Spoznala sem, da se da s svedrčki prej, preden pristanejo v vreli vodi, tudi igrati. Stresla sem jih v skledo in potem je Mali iz njih na mizi sestavljal različne podobe. Na primer: drevo, cesto za avtomobilčke in hišico, v kateri sta živela polžek Jakob in stonoga Livija. Igra je bila zanj nova, nekaj posebnega in zelo razburljiva. S pomočjo makaronov sva se naučila šteti do sto in še več. Sestavljala sva abecedo in se na ves glas zabavala, ko sva poskušala scoprati tudi kakšno besedo.

Strinjal se je, da bi znalo biti tudi barvanje makaronov nekaj posebnega.

''Babi, kaj imaš za bregom?'' me je vseeno sumničavo pogledal izpod čela. Ni bilo časa, da bi mu odgovorila. Poslala sem ga na vrt po ščepec peteršilja in po čebulo. Medtem ko je z nemalo osuplosti opazoval, kako so se v vroči vodi spreminjali v nekaj mehkega, sem mu dovolila, da mi je pomagal mešati čebulo in stiskati česen. Zunaj, na terasi je lahko opral špinačo in gledala sem stran, ko je za zabavo obilo škropil na vse strani.

''Zakaj je na tvojih makaronih ''moja'' špinača, na mojih je pa ni?'' je ogorčeno protestiral, ko sva sedla za mizo.

''Zato, ker mene zelo zanima, kako teknejo makaroni v zeleni barvi, tebe pa verjetno ne?''

''To je bilo včeraj, danes je pa danes!'' se ni dal zmesti in ročno zamenjal krožnika.

Naslednji dan sva sklenila, da bova makarone obarvala rdeče. ''Pojma nimaš, kako bo zabavno!'' je razlagal očku, ko se je pod večer lačen vrnil iz službe in mu je bilo vseeno, kakšne barve so bili makaroni, da so le bili.

Pa niso bili samo makaroni rdeči! Rdeče barve je bila tudi paradižnikova solata. Nabrala sva še jagode in maline, naredila iz njih omako, s katero sva izdatno zalivala malinov sladoled. Kakšen slasten, rdeče obarvan dan!

Žal se nama nekateri ''barvni'' recepti niso ponesrečili. A nič zato! Pomembno je nekaj drugega: veselo druženje z makaroni je Malega prepričalo, da so ''pobarvani'' veliko slajši kot ''beli'', kaže pa tudi, da se jim bom od zdaj tudi sama pustila pogosteje zapeljati v greh.

Še več o knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice boste našli tukaj.
 
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA U3ŽO: Zakaj dizajnerji popustijo, ko gre za starejše

Zdaj, ko se svetovno prebivalstvo hitro stara, moramo r...

Kratke misli: Od česa vsega smo odvisni?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Staranje - dobra ali slaba novica?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Oprosti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kako zdržite?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke Misli: Kako sprejemamo življenjske resnice?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.