»Torej se bo Eva poročila,« sem rekla Loti, ko je tistega dne prišla k meni na kavo.
»Da, očitno gre zares. No, saj smo dolgo vedele. Eva je vanj zaljubljena do ušes že kar lepo število let,« je ugotavljala Loti.
Prikimala sem in se nasmehnila. Končno bom na poroki. Nikoli še nisem bila. Tu ne bo šlo nič narobe. Poroka bo, ženin in nevesta bosta srečna in povabila bosta tudi mene. Vse tiste dobrote, nasmejani obrazi, bleščeče obleke.. Komaj sem čakala.
»Eva pravi, da dekliščina bo,« sem zaslišala Lotin glas.
»No ja, bolje zanjo! Sicer pa ji tako ne preostane nič drugega. Če je ne bi organizirala sama, bi jo me,« sem rekla.
Loti se je zasmejala in mi prikimala.
Eva, Loti, Bernarda, Marija in jaz. Prijateljice. Že kar lep čas. Odkar sem prišla v mesto, torej pred štirimi leti. Takrat sem dobesedno pobegnila od doma. Nisem več prenesla pogledov vaščanov, stavka, da sem vsega kriva jaz, da sem neodgovorna, razvajena, da ne vem, kaj počnem. Slišati je bilo celo, da sem čarovnica, da čaram. In to iz ust moje tete. Nikoli si ne bi mislila, da je sposobna kaj takega. Sicer sem razumela njeno jezo, toda vseeno…
Torej prišla sem v mesto, si najela stanovanje v prijetnem bloku, kjer sta živeli tudi Bernarda in Marija. Spoznale smo se že po nekaj dnevih, takoj sta mi bile všeč. Mogoče zato, ker sta bili ves čas nasmejani, polni optimizma in veselja, jaz pa sem prav to v tistem hipu nujno potrebovala. Zgrabila sem ju z obema rokama, sprejela njuno prijateljstvo. Kasneje sem spoznala še dve. Loti in Evo. Prej so bile štiri peresna deteljica prijateljstva, potem sem se jim pridružila še jaz.
Že takrat sta bila Eva in Daniel par. Takrat sta bila skupaj dobro leto in že takrat sta bila prepričana, da sta ustvarjena drug za drugega. Sploh ne vem, zakaj sta tako dolgo čakala na poroko. Najbrž sta hotela da bi bilo vse popolno.
Čez nekaj dni smo se dobile pri meni. Moje enosobno stanovanje, je bilo polno žensk.
»Eva, govori se, da poroka končno bo,« se je oglasila Bernarda.
Eva je prikimala in se nasmihala. Lebdela je, res je bila srečna.
»In kdaj bom dekliščina,« me je zanimalo.
»O tem se moramo pomeniti. Predlagajte,« je rekla. Povedala nam je, da bo poroka čez dober mesec dni.
»Predlagam, da najamemo kočo. V miru proslavimo velik dogodek,« je rekla Marija.
»Lahko bi šle v vikend mojih staršev,« se je domislila Loti.
»Še najbolje. Tam bomo zagotovo v miru,« sem prikimala.
»Koča stoji na samem, okrog nje je gozd. Čudovito je,« nam je povedala Loti.
»Torej tja. Sedaj moramo izbrati le še datum,« je dodala Marija.
Zmenile smo se, da se zberemo štirinajst dni pred poroko. Tja naj bi šle v petek popoldan in se vrnile v nedeljo proti večeru.
»Pa boš zdržala tako dolgo brez Daniela,« jo je zbodla Bernarda.
»Upam,« je kimala Eva.
Od tistega dne naprej je bila dekliščina glavna tema. Vse smo težko čakale, da bomo skupaj preživele ves konec tedna.
Že dober teden prej, so se začele priprave. Dobile smo se vsak večer, zdaj pri eni zdaj pri drugi. Pisale smo spisek, kaj vse potrebujemo, si razdelile, kaj mora katera vzeti.
»Saj ne odhajamo za mesec dni,« je odkimala Bernarda, ko smo ponovno brale spisek.
»Bolje preveč, kot premalo,« je bila resna Marija.
»Pet žensk na kupu poje in popije veliko,« je dodala Loti.
»Sploh pa, ko se nam pred moškimi ne bo treba držati nazaj. Lahko bomo jedle in pile do onemoglosti,« sem dodala in vse smo se smejale.
Tistega dne sem prišla iz službe prej. Bila sem vsa na trnih, komaj sem že čakala na veliki dogodek.
Ob dvanajstih sem že bila doma, pričela sem pripravljati prtljago za sabo. Kar naj bi nakupila jaz, je že bilo zloženo v veliki kartonski škatli.
Pripravila sem nekaj oblek, predvsem trenirke. Nato sem imela še več kot dovolj časa, da se uredim. Oprhala sem se, si umila lase, pripravila sem si lahko kosilo.
Skoraj dve uri pred dogovorjenim časom je pozvonilo pri vratih.
»Vse imam že pripravljeno. Ne zdržim več sama, ura se ne premakne,« mi je pred vrati povedala Loti.
»Vstopi. Tudi jaz sem pripravljena. Skupaj bova lažje počakali na odhod,« sem ji rekla.