Zato za varovanje zdravja starejših priporočamo cepljenje proti gripi in pnevmokoknim okužbam.
Streptococcus pneumoniae ali krajše pnevmokok, je bakterija, ki povzroča invazivne in neinvazivne okužbe. Najpogostejše invazivne pnevmokokne okužbe so bakteriemična pljučnica, meningitis in sepsa, med neinvazivnimi pa je najpogostejše akutno vnetje srednjega ušesa. Pnevmokoke pogosto najdemo v nosno-žrelnem prostoru zdravih ljudi. Majhni otroci so pogosteje bacilonosci kot odrasli. Pnevmokoki se prenašajo s človeka na človeka s kužnimi kapljicami, ki se sproščajo ob govorjenju, kašljanju in kihanju. Ljudje se okužijo ob stiku z bolnikom ali z zdravim bacilonoscem. Ob ugodnih pogojih, kot so zmanjšana odpornost ali okvara sluznice, ki je posledica predhodne virusne okužbe, se pnevmokok lahko razširi iz nosno-žrelnega prostora v različne predele telesa. »Bolezni, povzročene s pnevmokoki, zdravimo z antibiotiki. Pravočasno začeto zdravljenje je običajno uspešno, vendar narašča delež proti antibiotikom odpornih pnevmokokov. Ker se delež pnevmokokov, ki so odporni, povečuje, postaja preprečevanje teh okužb vse bolj pomembno,« je povedal prof. dr. Franc Strle.
Zaradi pnevmokoknih okužb lahko zboli kdorkoli, a največje tveganje je pri majhnih otrocih, ljudeh, ki so starejši od 65 let, zlasti če imajo kronične bolezni obtočil, dihal, jeter, so sladkorni bolniki oziroma imajo nevro-mišično bolezen, ki povečuje tveganje za aspiracijo. Visoko tveganje za pnevmokokno okužbo imajo tudi alkoholiki in kadilci.
»Za vse te osebe je cepljenje še posebej priporočljivo. Žal cepljenje ni brezplačno, ampak je samoplačniško. Zadostuje enkratno cepljenje.. Neželeni učinki po cepljenju so običajno lokalni in hitro izzvenijo,« je pojasnila prim. dr. Alenka Trop Skaza.
Bolniki, ki so upravičeni do cepljenja v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja (»brezplačnega cepljenja«), so bolniki po presaditvi kostnega mozga, ljudje brez vranice, HIV okuženi, bolniki s kronično ledvično odpovedjo, nefrotskim sindromom, so na imunusupresivnem zdravljenju, jih obsevajo, imajo hudo imunsko pomankljivost, so onkološki ali hematološki bolniki, so jim presadili čvrste organe in imajo z likvor fistulo oziroma polžev vsadek.
V Sloveniji so registrirana tri pnevmokokna cepiva: 23-valentno polisaharidno cepivo (PPV23) in dve konjugirani cepivi, 10 in 13-valentno cepivo (PCV10 in PCV13). »Valentnost cepiva pomeni proti koliko različnim najpogostejšim serotipom (vrstam) pnevmokokov cepivo ščiti, saj obstaja več kot 90 različnih tipov pnevmokokov. Polisaharidno cepivo ščiti pred 23 tipi pnevmokokov, vendar je zaščita, ki jo ponuja, v primerjavi s konjugiranim cepivom slabša,« je razložil asist. Zoran Simonović.
Polisaharidno cepivo nudi zaščito proti invazivnim pnevmokoknim okužbam, ki jih povzroča 23 najpogostejših serotipov in se uporablja pri otrocih, starejših od dveh let in pri odraslih. 10-valentno konjugirano cepivo se uporablja za cepljenje otrok do pet let, ščiti pa pred desetimi pnevmokoknimi serotipi. Cepivo je namenjeno preprečevanju invazivnih bolezni, pljučnic in akutnih vnetij srednjega ušesa, ki jih povzroča pnevmokok pri dojenčkih in otrocih do petega leta starosti. 13-valentno konjugirano cepivo (PCV13) ščiti pred trinajstimi pnevmokoknimi serotipi.
Cepivo je namenjeno preprečevanju invazivnih pnevmokoknih okužb, pljučnic in akutnih vnetij srednjega ušesa, ki jih povzroča pnevmokok pri dojenčkih, otrocih in mladostnikih ter preprečevanju invazivnih pnevmokoknih okužb in pljučnic, ki jih ta bakterija povzroča pri odraslih. Breme invazivnih in neinvazivnih pnevmokoknih okužb je v Sloveniji veliko.
Pri starejših gre največkrat za pljučnico z bakteriemijo. V slovenske bolnišnice je zaradi pljučnic vsako leto sprejetih približno 6000 bolnikov, največ je med njimi starejših od 65 let, ki so pogosto kronični bolniki. Najpogostejši povzročitelj zunajbolnišničnih pljučnic je prav pnevmokok. Za pnevmokokno pljučnico so značilne visoka vročina, kašelj, pogoste so tudi bolečine v prsnem košu.
Še več informacij boste našli tukaj.