Že od leta 1985 na današnji dan, 5. decembra, praznujemo mednarodni dan prostovoljstva.
Mednarodni dan prostovoljstva omogoča organizacijam, ki v svoje programe vključujejo prostovoljce/prostovoljke, ter posameznim prostovoljkam in prostovoljcem, da pokažejo javnosti, kaj so prispevali s prostovoljskim delom na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni pri doseganju razvojnih ciljev tega tisočletja, so zapisali na spletni strani Slovenske filantropije.
»Ti cilji so: izkoreniniti skrajno revščino, doseči univerzalno osnovnošolsko izobrazbo, zagotoviti enakost med spoloma in omogočiti večji vpliv žensk, zmanjšati smrtnost otrok, izboljšati zdravje mater, boriti se proti HIV/AIDS, malariji in drugim boleznim, zagotoviti okoljsko trajnost, razviti globalno partnerstvo za razvoj,« poudarjajo pri Slovenski filantropiji.
Program Starejši za starejše
»Praznik prostovoljcev, ki ga praznujemo ob mednarodnem dnevu prostovoljcev je pravi čas za čestitke in zahvalo več kot 3.485 prostovoljkam in prostovoljcem programa Starejši za starejše,« sporočajo pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS).
V svojem poslanstvu so opravili le nekaj manj kot 900.000 ur prostovoljnega dela, odprli 110.000 vrat in stisnili roko pomoči potrebnim, mnoge od njih pa tudi objeli.
»Prostovoljci programa Starejši za starejše so posebni ljudje, ki jim ni žal za čas, znanje in dobroto, ki jo poklanjajo tistim, ki potrebujejo pomoč in razumevanje, zato si zaslužijo vse priznanje in spoštovanje. Bodite z nekom, ki ima čas za vas ,ki si čas za vas vzame, čeprav ga nima,« še poudarjajo pri ZDUS.
Zgodba prostovoljke: Starejši so za obiske in pomoč hvaležni
»Sem prostovoljka. Stara gospa, ki obiskuje druge stare ljudi. Saj ne da ne bi imela drugega dela. Ravno nasprotno. Sem upokojenka in nikoli nimam časa. Kljub temu pa so obiski in pomoč starejšim vedno na mojem urniku. Takšna sem. To mi je v veselje, včasih tudi v žalost. V žalost posebej takrat, ko imam občutek, da ne morem narediti ničesar, da bi starejšemu olajšala trpljenje. Z razumom pa vem, da se vedno da narediti kaj. Zaradi tega s seboj nosim svoj CEKAR in grem.
Vsak starejši, ki sem ga obiskala, ga obiskujem ali ga bom obiskala ima svojo zgodbo, svojo pot. Nekatere so lepe, vesele, nežne in ganljive, spet druge žalostne, težke, pretresljive in polne trpljenja. Vsaka od njih napolni moj CEKAR tako ali drugače. Od vsakega pridem bogatejša. Starejši so za obiske in pomoč hvaležni in glede na njihov odziv tudi oni vedno bolj bogati. Vsi skupaj skoraj ne vemo več, kam bi z vsem tem bogastvom. Še dobro, da ni tiste vrste, ki se spravlja v sefe, delnice, zlate palice in davčne oaze«.