"Zaupaj življenju, univerzumu, bogu ..., da bo dobro poskrbelo zate."
To je včasih lažje izreči kot pa storiti oziroma zares (za)čutiti. Preverite, kako lahko povečamo to zaupanje, brez katerega je zares sproščeno življenje skoraj nemogoče.
1) V vsakem trenutku dajem od sebe največ, kar zmorem.
Pogosto se za strahom pred prihodnostjo in življenjem skriva nezaupanje vase in lastne sposobnosti: »Če bi se bolj potrudil/a, bi bil/a v življenju srečnejša oziroma bi mi življenje prineslo to, kar si želim.«
Ob takšnih občutkih nenehne krivde je seveda težko zaupati življenju, saj en del nas meni, da si prave sreče v resnici niti ne zaslužimo, saj smo se enostavno premalo potrudili. In potem je seveda tudi ne dosežemo.
V resnici pa prav vsak človek v vsakem trenutku daje od sebe točno toliko, kolikor v tistem trenutku zmore – torej »vse«. Pa četudi je morda videti, da bi se lahko bolj potrudil: bolj zdravo jedel, se več gibal, bolj pozitivno razmišljal …
To seveda ne pomeni, da nam to spoznanje lahko služi kot opravičilo za pasivnost in osebno stagnacijo, vendar se je na to dobro spomniti vsakič, ko se ujamemo v začaran krog občutkov krivde in samokaznovanja.
2) Vse se nenehno spreminja, zato ne iščem idealov.
Vse v naravi se nenehno spreminja. Tudi mi, ljudje, življenjske okoliščine in naša življenja. Zato je iskanje »idealnih« okoliščin, odnosov, ljudi, življenja ... vedno obsojeno na neuspeh.
Vsakič, ko se nam namreč zdi, da smo končno dosegli to, po čemer smo hrepeneli, pridejo življenjske sile, ki nam to na nek način odvzamejo – dobesedno ali z zmanjšanjem vrednosti. Še posebej, ko si nekaj (pre)močno želimo, se po načelu jin/jang ravnovesja vpletejo prav tako močne nasprotne sile.
Za sproščen odnos do življenja je zato nujno, da sprejmemo večno spremenljivost vsega, kar nas obdaja. Da se prepustimo temu naravnemu toku nihanja in valovanja, ki se mu nima smisla upirati. To ne pomeni, da se reki življenja prepustimo kot papirnat čolniček, temveč da tokove in vetrove življenja izkoriščamo, da nas odpeljejo točno tja, kamor smo v življenju namenjeni. Z vsemi ovinki, postanki in neznanimi dogodki vred.
3) Vse se dogaja z razlogom in v moje najvišje dobro.
Včasih se potencialnega črnega življenjskega scenarija tako zelo bojimo, da smo pripravljeni narediti vse, da bi se mu izognili, v resnici pa ga s takšnim paničnim vedenjem v svoje življenje dobesedno prikličemo.
Če vas je močno strah tako imenovane negativne prihodnosti, se večkrat na dan zavestno spomnite, da ste na svet prišli z določenimi dušnimi nalogami, ki jih enostavno morate opraviti. Življenje je namreč tako odlična učiteljica, da vam bo tako dolgo streglo z določenimi življenjskimi lekcijami, da jih boste zares usvojili. Pa četudi to pomeni večkratno ponovitev največje možne bolečine, ki se vsakič skrije v drugačno (pre)obleko.
Zato je v resnici nesmiselno bežati od bolečine in težav, ki so v vaše življenje prišle z razlogom – da vas nekaj naučijo. Namesto bežanja se zato raje vprašajte, kaj se morate iz te izkušnje naučiti.
»Ok, to me zelo boli. In kaj mi bolečina poskuša sporočiti oziroma kaj mi pove novega o meni?« je vprašanje, ki je veliko bolj konstruktivno kot občutki obupa, strahu in nezaupanja v življenje.
Zato sprejmite tudi tisti »negativni« del sveta, življenja in samih sebe, saj vas prav tako kot »pozitivni« pelje proti cilju vašega srca in duše.
4) Četudi ne vem, kaj je naloga moje duše, poslušam svoj notranji glas.
Čeprav se nekateri ljudje ob omembi naloge duše oziroma dušnega poslanstva le posmehljivo nasmihajo, gre za vprašanje bistva življenja, s katerim se prej kot slej sreča vsak človek. Če ne prej, pa na smrtni postelji.
Ali ni bolje, da o tem raje razmišljamo prej, ko morda lahko še kaj spremenimo oziroma življenje obrnemo tako, da bomo nalogo svoje duše lahko dosegli že v tem življenju?
Četudi morda ne verjamete v reinkarnacijo, ne pozabite, da je občutek življenjskega zadovoljstva največji, ko sledimo notranjemu klicu srca in duše. Takrat, ko z vsemi celicami in čuti vemo, da je to »to«. Zato pogumno sledite svojim sanjam!
5) Okrog mene so vedno bitja, ki me varujejo in mi lahko pomagajo
Četudi morda ne verjamete v angele ter druga nadzemeljska bitja in sile, ne pozabite, da smo vsa živa bitja ves čas obkrožena z nešteto viri ljubezni. Če se le znamo ustaviti, se odpreti in zaprositi za pomoč. Tudi, ko gre za pomoč, namreč velja stara modrost: Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.
Ko se boste torej globoko sprostili v odnosu do življenja in sveta, se ne čudite, če vam bodo na pot prišli ravno pravi ljudje ob ravno pravem času. Kot pravijo veliki modreci, v resnici ni naključij. Ko smo zares pripravljeni na spremembo, se nam »čudežno« odprejo vse poti.
To, da vemo, da nikoli nismo zares sami, je zavedanje, ki pomaga, ko se počutimo najbolj osamljene. Ko imamo občutek, da nihče ne razume naše stiske in bolečine. Ko nam je najtežje. Če se težko povežete in odprete ljudem, se lahko še vedno zatečete v naravo, cerkev ali meditacijo ter tam najdete pomočnika, ki ga potrebujete. Zunaj sebe ali v sebi. V resnici je vseeno, saj smo tudi ljudje že po naravi povezani z vsemi drugimi bitji in silami, ki nas obkrožajo, ter zato nikoli nismo zares sami.