Vsekakor, obstajajo velike individualne razlike okrog kontrole pohote. Zrel človek (moški in ženska), ki je rasel v harmonični primarni družini, se lahko z leti umiri. Mnoge pa lahko začne z leti tudi »pubertetniško« premetavati. Moške dosti bolj transparentno kot ženske. Razlike v vhodni poziciji v spolne prakse so pač takšne, da moški spolni organ lahko opravi svoje delo, če je le erektiran. Ženski adut pa ni vezan na njeno mednožje, na njene spolne organe, pač pa na njeno celo telo, ki lahko vzburi moške, ali pa ga ne vzburi. Vzburja seveda lahko tudi nebrzdana pohota. Nepotešena ženska, četudi stara, je lahko za moškega svojevrsten izziv. Res pa je – in to na žensko žalost – »ostarelo« žensko telo (v povprečju) moškega ne vzburi na tak način, da bi se zrel oz. malce ostarel moški z vso libidinalno vnemo »zakadil« v žensko (telo). Kakorkoli obračamo, Bog (ali pa Mati Narava) je poskrbel, da »neposeksana« ne ostane nobena mlada ženska. Če za to ne poskrbijo (»zeleni«) vrstnik dotičnih mladih žensk, bodo za to poskrbeli starejši moški.
Moška spolna sla je v starosti zelo odvisna od ženske, ki si jo izbere – ali pa si ga izbere ona – za svoj (libidinalni) objekt želje. Moška pohota res lahko dobi na stara leta krila, vendar bolj v primeru, če ima možnost libidinalne naslade z malo oz. precej mlajšo žensko.
To sicer ni ravno univerzalno pravilo. Se pa pogosto dogaja, da, ko so moški imeli možnost okusiti mlado žensko telo, se jim je potem (libidinalno) »zmešalo« – mnogi res podivjajo na tak način, kot bi bili nebrzdani pubertetniki. Predvsem mlado žensko telo lahko učinkuje na malce ostarelega moškega, in to kot heroin. Ravno mlado žensko telo ga lahko tako zadane, da mu za vedno determinira spolno željo. In če mladenka premore še pohoto, nebrzdano strast, to na moškega učinkuje kot življenjski afrodiziak, ki pomlaja. Če se moškemu na stara leta zgodi kakšna avantura z občutno mlajšo žensko, se nikoli ne bo povsem pobral od spominov na takšen adrenalinski seks. V domači spalnici se mu strast nikakor ne vzbudi – navzven pa se obnaša kot pubertetnik. Časa pa kljub temu ne more obrniti nazaj. Se pa obnaša, kot da je to mogoče. Izbira si hobije oz. dejavnosti, s katerimi se nezavedno upira staranju in fantazmatsko parira mladcem, ki si mladenke lahko priskrbijo dosti lažje kot on, ostareli (domnevni alfa) samec.
Pubertetniško »podivjanje« je simptom, torej znanilec, da se je v glavi starajočega se moškega zgodil »rahel« premik v libidinalnem razmišljanju ali celo nek dogodek – dogodek ima seveda libidinalne oz. seksualno valenco, a nihče tega ne ve. Skozi psihoanalitično profiliranje ostarelih »pubertetnikov« pa bi se dalo hitro sklepati, da se je dotični »pubertetnik« ujel na limanice kakšne občutno mlajše ženske (oz. se je ona ujela na njegove libidinalne limanice). V takšnih kontekstih bi lahko govorili o »virusu«, ki se je starajočemu moškemu naselil v razmišljanje. Mnogim moškim se zgodi, da zaradi tega »virusa« pubertetniško podivjajo, in to na način, ki se okolici zdi čuden, celo moralno nespremenljiv. Moški s staranjem pridobiva nekatere atribute »boljšosti« oz. faličnosti. Paradigma, da imajo »boljši moški privilegij v ženski želji« še kako velja, tudi na področju posedovanja materialnih dobrin, karizme, prestižnih oz. častnih funkcij, tu so še ugledne družbene pozicije. Moški s staranjem postanejo mamljivi za precej mlajše ženske zato, ker imajo tiste atribute faličnosti, ki so tako mamljive in vzburljive za ženske – predvsem mlajše, seksualno nepotešene in »konkurenčne« ženske.
Starajoče se ženske pa so na tem libidinalnem področju v precejšnji zagati. Težje si dajejo libidinalnega (seksualnega) duška, ker pač njihovo telo ni tako konkurenčno. Lepega telesa ne morejo več unovčiti, ker le-to ni (več), mlado, ni več seksualno poželjivo za povprečnega moškega.
To pa seveda ne pomeni, da starajoče ženske ne more zadeti »druga puberteta«. Libidinalni razcvet je sicer malce bolj zadržan, toda če dobijo pravega moškega, se znajo tudi »razcveteti«. Včasih celo odvržejo sram in moralne zadržke, ki so jih občutili v času, ko so bile mlajše. Pri ženskah se »druga puberteta« odvija bolj sublimirano. Premetava jih že, toda njihovo spolno življenje je, v povprečju bolj skopo od njihovih moških »pubertetniških« vrstnikov. Z določenimi dejavnostmi pa vendarle simptomatsko nakazujejo, da se tudi one nezavedno upirajo staranju. Najbolj transparentno upiranje staranju se izkazuje skozi izpostavljanje dietam in povečani športni rekreaciji. Znamenito žensko »rihtanje« oz. skrb za urejen videz, je tudi posledica nezavedne želje po pomlajanju. No, tu je še lepotičenje, ki je lahko kulminirano s plastičnimi operacijami, botoksom, liftingom.
Najdejo pa se tudi pari, ki se družno upirajo staranju. Morda se tudi njihov seks na stara leta izboljša. Doživljanje ugodja je nekaj, kar vsem diktira način življenja. Mnogi pari so se desetletja razdajali svojim otrokom. Potem pa na stara leta spoznajo, da so pozabili na lasten užitek, tisti seksualen kot tisti sublimirane narave. Skušajo nadoknaditi zamujeno. Umislijo si razna potovanja, adrenalinske avanture, morda celo kaj iz registra »prepovedanega«. Užitek je življenjski imperativ, ki se ga mnogi zavedajo šele, ko otroci odrastejo. Ko so bili otroci majhni, so se obnašali moralno odgovorno, torej funkcionalno odraslo. Ko pa so otroci priskrbljeni, pa si dajo duška. In včasih jih »potegne« v specifične rituale uživanja. Otroci se jim čudijo. Toda načelu ugodja se včasih pač ne moremo ogniti. Moralni imperativ (Nadjaz) je pri mnogih ljudeh premočan – morda ravno zaradi otrok – z leti pa si človek lahko marsikaj (z)racionalizira in si daje takšnega in drugačnega, tudi libidinalnega duška.