Julija je bila športnica, ki je imela nemalo izkušenj tudi z različnih jeklenih triatlonov in plezanj v gorah. Počasi je začela razmišljati, da je navadna reva, ker zmore marsikaj, le tega, da bi uredila odnos z Vidom, ni sposobna izpeljati tako kot bi bilo treba.
»Želela bi, da na moje težave vaši bralci ne bi gledali kot na otročarije postarane stare device, ki si za posladek najde mladega fanta. V najinem prvem obdobju v bistvu sploh ni šlo le za tovrstne banalnosti, saj je naju povezovalo marsikaj, kar je bilo dosti pomembnejše. Vseeno pa sva morala biti oba nedorasla, saj sva se vedno pogosteje izogibala srečanjem. Dokler ni prišlo neizbežno, ko mi preko prijatelja sporoči, da ga pol leta ne bo, ker gre na študentsko izmenjavo v Francijo. Novica je name delovala kot uničujoči orkan, predvsem zato, ker mi je ni sporočil sam. Niti poslovila se nisva, kar odšel je. Njegov umik je imel zame hude posledice, saj sem padla v nekakšno depresijo, otožnost, odmaknjenost od drugih ljudi. Precej sem tudi shujšala, pričela sem pretiravati s telesnimi napori, pravzaprav sem v adrenalinskih priložnostih utapljala svojo žalost. Nič drugačna nisem bila kot kakšen alkoholik. Agonija je trajala več mesecev, vmes sem se odselila od doma in si kupila manjšo hišo na Gorenjskem,« nadaljuje Julija.
Imela je srečo, da je bila ena od športnih kolegic tudi študentka arhitekture, ki ji je pomagala, da je podrtijo spravila v red in je danes prav spodobna za bivanje. Marsikaj je postorila tudi sama in prav fizične aktivnosti na vrtu in pozneje pri opremljanju notranjih prostorov so ji bile v pomoč, da je vsaj delno pozabila na čustvene težave.
»Tako so minila tri leta, bilo je kot bi mignil, ko me prijatelji pregovorijo, da grem z njimi na kolesarjenje po nekaterih jadranskih otokih. Medtem ko čakamo na trajekt, me zamika sladoled in ko se postavim v vrsto, se zazrem v hrbet pred seboj, ki mi nenadoma postane strašno znan. Zašibijo se mi noge, srce mi prične biti in res, bil je Vid. Mislila sem, da me bo kap, soočenje z njim je bilo zame tako silovito, da sem verjetno delovala trapasto.
Vse, kar on reče, je bilo, o, kako si bejba, potem se nasmehne, in odide z še enim moškim proti trajektu. Pa da ne bom razlagala podrobnosti: vnovič sva se srečala šele tretji dan, mislim, da je bil on tisti, ki nas je zasledoval in organiziral ''naključno srečanje''. Povabil me je na pijačo, jaz, tepka, sem takoj zagrabila za besedo in šla. Povedal mi je, da je diplomiral, da se je zaposlil, da se ima fino in tudi jaz sem se mu zlagala, da se imam krasno, kaj sem hotela drugega. Zvečer me je povabil na pijačo in…končala sva v postelji, kje pa drugje. Enkrat proti jutru sva le našla čas tudi za pogovor in ta kreten mi šele takrat pove, da se bo jeseni tistega leta poročil, da ima že nekaj časa resno punco, le da je nikoli ne bo imel tako rad kot mene. Besede so se mi kot nož zarezale v dušo, spet sem mislila, da bom kar umrla od hudega. Pobrala sem se v tabor, k svojim, jokala sem kot dež ter molila obenem, da ga ne vidim nikoli več,« odpira svoje srce Julija in se igra s kavno žličko.
Želja se ji je izpolnila, spet je začela normalno živeti, imela je tudi mimobežno zvezo z enim od trenerjev, bila je v Nepalu, naslednje leto pa si je vzela neplačan dopust za Južno Ameriko.
Spet je že skoraj pozabila nanj, ko ga nekoč s podstrehe zagleda, ko je parkiral na dvorišču. Čustva so se vrnila, spoznala je, da je njena ljubezen do Vida tako močna, da v času, koga ne vidi, le potuhnjeno spi.
»Najin pogovor je bil naravnost smešen. Stal je sredi veže, pripovedoval mi je o zgrešenem zakonu, da njega in ženo veže le otrok, drugega nič, da je ves čas ljubil samo mene in take bedarije. Njegove besede so me opijanile, objela sem ga, bila sem nora nanj, morda še bolj kot na začetku, kajti v tistem trenutku mi je deloval kot ukradeno grozdje. Postala sva ljubimca, kar je trajalo pet let. Potem se je dvoje stvari zgodilo skoraj istočasno: izvedela sem, da njegova žena pričakuje drugega otroka, jaz pa sem morala na neko zelo resno operacijo. Ko sem mu povedala za zdravstvene težave, sem videla, da se mu je oddahnilo, o novorojenčku pa mi ni črhnil besedice in tudi jaz sem bila tiho. Ko sem okrevala, bila sem ravno na Soči, me je nekajkrat obiskal, potem pa-kot bi se vnovič vdrl v tla. Ni ga bilo več, jaz pa ga tudi nisem iskala. Bilo me je sram, postajala sem že stara, imela sem nekaj sivih las, tako da… Mogoče, kaj pa vem, če bi ga, verjetno bi prišel in bi spet navezala stike.«
Julija se danes vseeno ne slepi več: če bi Vid še enkrat potrkal na njena vrata, bi jih odprla, boleče pa se zaveda, da je tudi sama kriva, da si je zaradi mnenj drugih ljudi, zamotala lastno življenje.
"Vesela bi bila, če bi mojo zgodbo prebrali tisti starši, ki se radi vtikajo v ljubezenske zadeve svojih otrok. Veste, še takrat, ko vaša hči prijateljuje s pijancem ali barabo, je treba biti takten, če pa je njen partner mlajši, vas pa to res nima kaj brigati."