Vedno znova občudujem ljudi, kaj vse zmorejo. Sama se včasih sprašujem, ali bi imela toliko moči in volje, da bi se tako borila. Pomislimo, koliko vztrajnosti in napora je potrebno na primer pri dolgotrajni rehabilitaciji po poškodbah. Potem, čez nekaj let se vsega tega pogosto skoraj ne moreš več spominjati, kako hudo je bilo takoj po poškodbi. Bilo je res težko, ampak splačalo se je. Pa tudi pri vseh drugih boleznih je bolnikovo aktivno prizadevanje zelo pomemben del zdravljenja.
Borba pa ima še drugo plat resnice. Hudo je, če je življenje ena sama borba, ena sama napetost. Včasih živi človek rad tudi v miru. Hudo bi bilo, če bi moral celo življenje živeti v vojni in se boriti. Med obojim mora človek nihati in neprestano iskati pravo pot, tisto, kar v sebi čuti, da mora storiti. Ne, res ni nujno, da moraš biti ves čas samo borec.
Na misel mi prihaja bolnica z živčno mišično boleznijo, ki zaenkrat še ni ozdravljiva. Veliko je pri njej odvisno od tega, kako zna bolnik z njo živeti, kako zna razporediti svoje moči, tako, da jih ne izgublja v prazno. Pri tem je zelo pomembna tudi podpora svojcev. Ti se pogosto z boleznijo sploh ne morejo sprijazniti, še veliko manj kot bolnik sam. Mama te bolnice je bolezen svoje hčerke komentirala takole: »Moja hčerka je borka in bo prav gotovo ozdravela. Vem, da bo. Borila se bo.« Ne vem, če bo tu borba kaj pomagala. Tudi ne vem, če hčerka sploh hoče biti borka. Kolikor jo poznam, ji je preveč naporno, da bi se morala ves čas boriti. Verjetno se bo morala naučiti živeti z boleznijo in pri tem bi ji bila mama, ki ne bi bila ves čas usmerjena v borbo, v veliko večjo pomoč.
Spominjam se tudi stare gospe, ki je praktično umirala. Hčerka, s katero je skupaj živela, je hodila v službo, je pa našla gospo, ki je vsak dan hodila k mami in lepo skrbela zanjo. Preden pa je hčerka odšla v službo, je naročila negovalki: »Najprej morata telovaditi, da bo mama čim bolj razgibana. Moramo jo prisiliti, da se bo borila.« Ko pa je hčerka odšla, je mama rekla: »Lepo vas prosim, pustite me pri miru. Nič ne bom na silo hodila, nič se ne bom borila. Rada bi čim bolj v miru preživela čas, ki ga še imam na razpolago. Pa saj moram jaz odločati o tem, kaj bom počela. Samo ne povejte tega hčerki, naj misli, da res vsak dan telovadim.« Hčerka je mami sicer želela dobro, je pa razmišljala samo iz svojega stališča in se ni niti malo vprašala, kaj hoče mama. To pa je bilo pri tem najbolj pomembno.
Takšne so naše življenjske zgodbe. Vsak se mora sam odločati, kako se bo spopadel z boleznijo. Včasih je dobro, če je borec, drugič spet ne. Hudo je, kadar o tem odločajo drugi in mu hočejo nekaj vsiliti. Seveda pa mora vsak človek o tem razmišljati in se ne kar tako prepustiti drugim, da odločajo o njem. Verjetno pa se to razmišljanje začne že veliko prej, preden človek zboli. Kljub temu pa ne more nikoli vnaprej zagotoviti, kako se bo kot bolnik odločil. Morda drugače, kot si je to predstavljal prej, ko je bil še zdrav.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)