Bilo je pred mnogimi leti, ko sem še bila v službi. Pripeljali so bolnika, ki je bil hudo bolan in smo ga želeli čim prej položiti v posteljo. Na edini postelji, s katero smo lahko računali, pa je oblečen sedel bolnik in čakal na reševalni avto, da ga odpelje domov. Prosili smo ga, če bi bil tako ljubezniv in se presedel na stol in tam počakal do odhoda. Pa nam je zelo razburjeno dejal: »Ne, to pa ne. Imam pravico, da ostanem na tej postelji do mojega odhoda.«
Hudo je, ko se ljudje tako začno sklicevati na svoje pravice. Morda kje res celo piše, da ima bolnik pravico, da do odhoda počaka v ali na svoji postelji. Ampak življenje še zdaleč niso samo pravice, ampak je bolj pomembna od pravice naša solidarnost in pripravljenost za pomoč drugim. Na pomoč drugih lahko računamo samo, če tudi sami pomagamo drugim.
Zase lahko rečem, da mi veliko pomaga, če pomislim tudi na druge. Potem moje težave naenkrat sploh niso več tako hude. Res je, da težko hodim in da sama ne morem nikamor, poznam pa kar nekaj ljudi, ki bi bili neizmerno veseli, če bi zmogli toliko kot jaz. To, kar pa je pri teh ljudeh še posebno dragoceno, pa je to, da prav nič ne stokajo.
Spominjam se gospe, ki sem ji telefonirala in voščila za triinosemdeseti rojstni dan. Še preden sem jo vprašala, kako ji kaj gre, mi je začela tožiti o vseh mogočih težavah, ki so pri teh letih še kar razumljive. Nekaj časa sem jo poslušala, potem pa sem ji ljubeznivo rekla: »Verjetno bi res želeli imeti marsikaj drugače, predvsem bi želeli biti mlajši in še vedno pri močeh. Ampak bistro lahko razmišljate, normalno ste pokretni, lahko skrbite zase in še marsikaj. Lahko ste samo neizmerno hvaležni za vse to. Veliko ljudi poznam, ki vsega tega ne morejo in tudi pri vas bi bilo lahko drugače.« Gospa me je res poslušala, bolj kot sem pričakovala. Hčerka mi je potem čez kakšen mesec povedala, da se mama prav s temi besedami pogovarja z drugimi. Bilo bi res škoda, če ji takrat vsega tega ne bi povedala.
Zato se mi zdi tudi tako dragoceno, da si pripovedujemo svoje osebne zgodbe, ki so po eni strani tako različne, pa vendar imajo veliko skupnega. Vsi se na tak ali drugačen način srečujemo s stisko in nam dobro dene, ko vidimo, kako se drugi soočajo s svojo stisko. Tako si drug drugemu dajemo tudi pogum za življenje. Ko človek vidi, da ni sam in edini, ki mora prenašati kup težav, postane vse skupaj nekako lažje. Če drugi zmorejo, bom jaz tudi. Sama se pri tem večkrat spomnim na bolnike, ki so popolnoma nepokretni in odvisni od tuje pomoči, pa jim je kljub temu uspelo ohraniti človeško dostojanstvo. Z velikim spoštovanjem pomislim nanje in sem jim hvaležna. Tudi meni in mnogim drugim vlivajo pogum za življenje.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)