Razmišljanja: Videti tudi druge

Mnogi ljudje se res vedejo tako, kot da so središče sveta in se mora vse vrteti okrog njih. To lahko opažamo na vseh področji, ob bolezni pa postane to še prav posebno izrazito. Ko tak človek zboli, je tako, kot da je on edini na svetu bolan in seveda pričakuje samo, kako mu bodo vsi pomagali in se vrteli okrog njega. Še malo ni pripravljen pomisliti, da je še kdo drug v stiski in da tudi potrebuje pomoč.
Ko človek vidi, da ni sam in edini, ki mora prenašati kup težav, postane vse skupaj nekako lažje. (foto: freepik.com)
Ko človek vidi, da ni sam in edini, ki mora prenašati kup težav, postane vse skupaj nekako lažje. (foto: freepik.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Bilo je pred mnogimi leti, ko sem še bila v službi. Pripeljali so bolnika, ki je bil hudo bolan in smo ga želeli čim prej položiti v posteljo. Na edini postelji, s katero smo lahko računali, pa je oblečen sedel bolnik in čakal na reševalni avto, da ga odpelje domov. Prosili smo ga, če bi bil tako ljubezniv in se presedel na stol in tam počakal do odhoda. Pa nam je zelo razburjeno dejal: »Ne, to pa ne. Imam pravico, da ostanem na tej postelji do mojega odhoda.«   

Hudo je, ko se ljudje tako začno sklicevati na svoje pravice. Morda kje res celo piše, da ima bolnik pravico, da do odhoda počaka v ali na svoji postelji. Ampak življenje še zdaleč niso samo pravice, ampak je bolj pomembna od pravice naša solidarnost in pripravljenost za pomoč drugim. Na pomoč drugih lahko računamo samo, če tudi sami pomagamo drugim.

Zase lahko rečem, da mi veliko pomaga, če pomislim tudi na druge. Potem moje težave naenkrat sploh niso več tako hude. Res je, da težko hodim in da sama ne morem nikamor, poznam pa kar nekaj ljudi, ki bi bili neizmerno veseli, če bi zmogli toliko kot jaz. To, kar pa je pri teh ljudeh še posebno dragoceno, pa je to, da prav nič ne stokajo.

Spominjam se gospe, ki sem ji telefonirala in voščila za triinosemdeseti rojstni dan. Še preden sem jo vprašala, kako ji kaj gre, mi je začela tožiti o vseh mogočih težavah, ki so pri teh letih še kar razumljive. Nekaj časa sem jo poslušala, potem pa sem ji ljubeznivo rekla: »Verjetno bi res želeli imeti marsikaj drugače, predvsem bi želeli biti mlajši in še vedno pri močeh. Ampak bistro lahko razmišljate, normalno ste pokretni, lahko skrbite zase in še marsikaj. Lahko ste samo neizmerno hvaležni za vse to. Veliko ljudi poznam, ki vsega tega ne morejo in tudi pri vas bi bilo lahko drugače.« Gospa me je res poslušala, bolj kot sem pričakovala. Hčerka mi je potem čez kakšen mesec povedala, da se mama prav s temi besedami pogovarja z drugimi. Bilo bi res škoda, če ji takrat vsega tega ne bi povedala.

Zato se mi zdi tudi tako dragoceno, da si pripovedujemo svoje osebne zgodbe, ki so po eni strani tako različne, pa vendar imajo veliko skupnega. Vsi se na tak ali drugačen način srečujemo s stisko in nam dobro dene, ko vidimo, kako se drugi soočajo s svojo stisko. Tako si drug drugemu dajemo tudi pogum za življenje. Ko človek vidi, da ni sam in edini, ki mora prenašati kup težav, postane vse skupaj nekako lažje. Če drugi zmorejo, bom jaz tudi. Sama se pri tem večkrat spomnim na bolnike, ki so popolnoma nepokretni in odvisni od tuje pomoči, pa jim je kljub temu uspelo ohraniti človeško dostojanstvo. Z velikim spoštovanjem pomislim nanje in sem jim hvaležna. Tudi meni in mnogim drugim vlivajo pogum za življenje.  

Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)     

Morda te zanima tudi:

Razmišljanja: Brez upanja ne moremo živeti

Upanje je ena temeljnih potreb, da človek lahko preživi...

KOLUMNA: Križanke

Križanke so prijetna miselna telovadba, posebno za varo...

Dnevnik neke druge Ane

Tisti ponedeljek popoldne, ko sem prišla v Dom na obisk...

Razmišljanja: Kakšno medicino si želim?

Če pomislim, kako sem videla in razumela medicino takra...

KOLUMNA: Končno dež

Dobra novica za izsušeno zemljo, še boljša pa za nas vr...

V njihovih čevljih

Nekega dne bomo v njihovih čevljih.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.