Zame je sreča nekaj drugega kot zate, ker sem jaz drug človek. Sreča je torej nekaj, kar je zelo povezano s človekovim bistvom. Zdi se pa, da se vsi ti, ki tako obljubljajo srečo, s tem človekovim bistvom sploh ne ukvarjajo. Ko človek tako posluša razne reklame, misli, da mora biti srečen. Vse mora narediti, da bo srečen. Kaj sreča je, pa tako določajo drugi. Ta sreča seveda tudi nekaj stane, ampak za srečo moraš vendar tudi nekaj žrtvovati.
Če potem nisi srečen, se moraš vprašati, ali ni morda kaj narobe s teboj. Morda bi bilo treba potem za srečo porabiti še več denarja in napora. Saj vsi tako delajo in verjetno so srečni. Reklame tako pravijo.
Sreča naj bi bila vedno povezana tudi z zdravjem. Zelo preprosto: če si zdrav, si srečen, če si bolan, ne moreš biti srečen. Zato je treba narediti vse, da ostaneš zdrav do zadnjega, do visoke starosti. Seveda sem tudi jaz za to, da narediš vse, kar je v tvoji moči, za zdravje in ga vzdržuješ, kolikor se le da. Da tega ne pričakuješ samo od drugih, od raznih preparatov, prehrambenih dodatkov, tehnik v fitnes studiu in podobno, ampak da sam iz sebe nekaj pripomoreš k temu. To pa sploh ni nujno, da veliko stane, morda je celo zastonj, kar se tiče denarja.
Sama nerada govorim o sreči, o tem, ali sem srečna ali nesrečna. Raje govorim o zadovoljstvu. Če rečem, da sem zadovoljna s svojim življenjem, takšnim, kot je, pomeni, da ga sprejemam z vsem, kar pride, tudi s tem kar me doleti in bi morda najraje črtala iz svojega življenja, če bi sama lahko izbirala. Življenja ne moreš sprejeti samo po delčkih, samo tisto, kar bi ti ustrezalo, ampak kot celoto, v paketu. Kot človek se uresničuješ lahko samo v tej celoti, tudi ob vsem, kar je morda težko. Med takšne težke stvari spada prav gotovo tudi bolezen. Vsa umetnost je, kako znaš tudi ob bolezni ostati zadovoljen s svojim življenjem. To je pravzaprav dejanska sreča. Ne vriskaš, ker je bolezen tu, če bi je ne bilo, bi bilo lepše. Ampak če že je tu, je treba v dani situaciji narediti življenje klub bolezni čim bolj sprejemljivo.
Takšno je moje razumevanje sreče. Dovolj mi je, da sem zadovoljna. Ne vem, kaj bi bilo drugače, če bi bila srečna. Nihče ne more biti zadovoljen namesto mene, zadovoljna sem lahko samo jaz sama. Nihče mi ne more določati, kaj potrebujem, da bom zadovoljna. To lahko vem le jaz sama.
Ko takole razmišljam o sreči in zadovoljstvu, se mi zdi, da je človek zadovoljen, če najde svoje notranje ravnotežje, če lahko v vsem, kar doživlja, vidi smisel in če lahko v sem zasluti drugo resničnost, ki je onkraj tega otipljivega sveta. To pa je nujen pogoj za naše zdravje. Morda ljudje premalo razmišljajo o tem in se zato dogaja, da jim drugi predpisujejo, kaj morajo storiti za svojo srečo.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)