Mednarodne organizacije, raziskovalci, pristojni vladni sektorji in nevladne organizacije v svetu se zelo resno ukvarjajo z vprašanjem staromrzništva, včasih pri nas poimenovanega tudi »starizem«, po uveljavljenem angleškem izrazu »ageism«.
Za kaj pravzaprav gre?
Po izjavah predstavnika Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) na novembrski konferenci v Bruslju (Alana Officer), je staromrzništvo »stereotipizacija in diskriminacija ljudi na osnovi starosti, resni družbeni predsodek s pomembnimi posledicami, zlasti za starejše. Ustvarja tudi ovire za razvoj učinkovite politike o staranju«. Raziskovalci ugotavljalo, da je v svetu močno razširjeno in v družbi ne dosti poznano in priznano, ker je utrjeno v institucijah.
Ob srečanju Upravnega sveta AGE platform je bila v so-organizaciji AGE in WHO izvedena konferenca na temo boja proti staromrzništvu. Med udeleženci so bili poleg članic AGE platform tudi uradniki EK, strokovnjaki WHO in nekaterih ministrstev ali parlamentov EU držav. Med drugimi je svoj pristop v tem boju predstavila baskovska provinca, ki je bila na svojem stalnem predstavništvu pri EU gostiteljica srečanja.
Opredeljujejo ga torej trije glavni elementi: stereotipi - kako o starejših ljudeh razmišljamo, predsodki - kako o njih čutimo in diskriminacija – kako ravnamo. Pojavlja se na vseh ravneh našega delovanja: na individualni ravni kot ponotranjeno pojmovanje vsakega posameznika, v medsebojnih odnosih ter v ravnanju, mnenjih in stališčih različnih skupin ter institucij, ki tvorijo celotno družbo.
Zasledimo ga lahko na vseh za življenje pomembnih področjih: pravosodni sistem, urejanju prostora in okolja, v zdravstvenem sistemu, pri delu in zaposlovanju, v medijih in seveda kot osnova vsemu temu pri posameznikih. Pojmovanje in videnje starosti pri vsakem posamezniku se skozi njegovo delovanje prenaša na druge, višje nivoje in druga okolja. Srečuje se z mnogimi vplivnimi dejavniki (ekonomskimi, tehnološkimi...), ki po dosedanjih ugotovitvah strokovnjakov, ne prispevajo k njegovi spontani odpravi.
Za obvladovanje in odpravljanje negativnega odnosa do starejših in staranja se moramo spopasti s številnimi izzivi - od zbiranja podatkov in možnih praks, raziskovanja, izdelave instrumentov, organiziranja praktičnih ukrepov in aktivnosti do pritegnitve vseh generacij v permanentno medsebojno komunikacijo že od rane mladosti dalje. Zato je Svet za zdravje pri WHO sprejel resolucijo o globalni strategiji in akcijskem načrtu o staranju in zdravju. Globalna strategija pomeni svetovno kampanjo boja proti staromrzništvu, v sodelovanju družbenih partnerjev, krepitev vsakodnevnih izkušenj starejših, večje vrednotenje lokalnih pobud in optimiziranje odziva politike. Vizija je svet za vse starosti. Cilj pa je spremeniti način razmišljanja, občutenja in delovanja proti starosti in staranju. Želi ustvariti komunikacijsko osnovo, ki bo pomagala pri poznavanju starosti in staranja po vsem svetu. V kampanjo je vključena tudi Evropska Unija. Preko svojih inštitucij ter različnih organizacij, tudi nevladnih, poskuša najti najboljši način za boj proti staromrzništvu in preprečevanju njegovega širjenja. Pojav je v okoljih z nadpovprečnim deležem starejšega prebivalstva in njegovi hitri rasti še bolj zaostren. Strokovnjaki ugotavljajo, da bo potrebno izvajati izbrane strategije ter narediti potrebne spremembe v zdravstveni in socialni politiki.
Obstaja že vrsta pobud in pristopov tako na nacionalnih kot regionalnih in lokalnih ravneh. Iz raziskave, predstavljene na zgoraj omenjeni konferenci (Liat Ayalon), povzemam, da je od 32 zajetih držav, največji delež takih, ki so sprejele zakonodajo proti diskriminaciji in uvedle mehanizme za njeno izvajanje (75%). Za malenkost manjši je delež tistih, ki so izvedle informativno kampanjo (72%). 62% jih je spremenilo ali razveljavilo obstoječe zakone, politike ali programe, ki diskriminirajo in/ali preprečujejo udeležbo starejših ter dostop do ugodnosti, ki bi ustrezale njihovim potrebam in pravicam. Enak delež držav pa izvaja medgeneracijske dejavnosti. Te so pogosto predmet organiziranih dogodkov in srečanj, po katerih se kaže še večja potreba od zdaj obstoječega, saj se zdi, da imajo stari in mladi zelo malo spontanih interakcij, razen v vlogah skrbnikov in oskrbovancev.
Različne oblike medgeneracijskega sodelovanja, ki kažejo pozitivne učinke, pa med drugimi aktivnostmi za spremembo odnosa do starosti in jih spodbuja ter izvaja naša zveza, poznamo in v možnih okvirih uresničujemo tudi v Sloveniji.
Avtorica: Jožica Puhar, spletni portal ZDUS