Letos poleti sem sem spet lotila preteklosti. Veste, ne morem brez nje! Zanimalo me je, kako so se izobraževali pred in po drugi svetovni vojni. Ker pa me bolj kot tisto, kar je že nekje zapisano, privlačijo ''živi pogovori'', sem spet ''vrgla ušesa'' med ljudi. Imela sem srečo, da sem naletela na ene par legend, na sogovornike, ki so bili mojega obiska zelo veseli. Kaj lepšega, kot pokramljati o času, za katerega danes težko najdejo sogovornika!
Beseda je nanesla tudi na dr. Karla Bernika, ki je prišel v Žiri junija 1945. Poljanska dolina ob njegovem prihodu ni imela zdravnika, saj je bil gorenjevaški dr. Milan Gregorčič še vojak, žirovski dr. Ernest Demšar pa je med vojno umrl. Zaradi velikanskih potreb prebivalstva je dr. Bernik zelo kmalu postal tudi zobozdravnik, ginekolog, lekarnar in pediater. Delal je praktično od jutra do večera, dežuren je bil tudi ponoči, če so ga poklicali h kakšni nosečnici, pri kateri se je pri rojevanju kaj zakompliciralo.
Če ga ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo. Moja mama me je rojevala več kot dva dni, potem je začela močno krvaveti, izgubljala je zavest. Na kakšen način je rešil njo in tudi mene, ne vem, spominjam pa se, da mi je zmeraj, ko me je videl, dejal:«Mhm, mhm, mhm, a ti si tista?«
Nosil je pumparice, ne spomnim se, da bi imel kdaj na sebi kakšne drugačne hlače. Na teren je odhajal peš, s kolesom ali mopedom. Včasih ga je kdo kam dlje odpeljal z vozom. Zgodilo se je, da je moral do težko dostopnih hiš gaziti po snegu in mrazu bolan, saj ni bilo nikogar, ki bi ga nadomeščal. Družbo mu je delala Trikica, psička, podobna lisici, ki ga je, skrita pod jakno, spremljala na vseh poteh.
Ne vem sicer, kje je našel čas, a v skoraj štiridesetih letih, ki jih je preživel v Žireh, je skrbel tudi za splošno ozaveščenost svojih številnih pacientov. Organiziral je različna predavanja, vabil je tudi druge zdravnike, da so ozaveščali prebivalstvo. Dvorana s 500 sedeži je bila največkrat nabita do zadnjega kotička. Ko so Žirovci leta 1978 ustanovili radio Žiri, je bil tedenski gost v različnih izobraževalnih oddajah.
Včasih, ko pripovedujem o njegovi požrtvovalnosti, se mi tisti, ki me poslušajo, nasmihajo in zmajujejo z glavami. Zdi se jim nemogoče, da bi lahko en vaški dohtar počel vse to, kar je počel dr. Karel Bernik.
Pa ni bil samo on takšen ''multipraktik''. Ljudje tistega časa so bili prisiljeni, da so se oprijeli vsakega dela, da so se vse življenje učili!
Preprosti kmečki fantje, ki so po vojni slekli vojaško obleko te ali one vojske, so se zaposlili v Alpini. Čevljarstvo je že takrat- kaj šele danes- rezalo zelo tenek kos kruha! Če so želeli preživeti, si morda zgraditi še lasten dom, so se morali učiti. Številni med njimi so se, ko so ob drugi uri prihiteli domov in nekaj malega pojedli, potem spremenili v kmetovalce, zidarje, malarje, vodovodarje, tesarje, mizarje…Tudi moji sogovorniki so opravljali več poklicev hkrati! Jakob pri svojih devetdesetih še zmeraj pomala kakšno stanovanje, Tine, četudi si je pokojnino prislužil z učiteljevanjem, izdeluje košare, popravil pa bi še kakšen avto, če bi bilo treba. Anka je bila uradno tajnica na občini, neuradno pa je doma pekla za svatbe, rojstne dneve in birme. Inštruirala je matematiko in fiziko, v letih, ko se je njen mož vdajal pijači, je bila tudi čistilka po vaških gostilnah. Janez je bil mizar, kmet, daleč naokoli je bil znan kot vremenar, avto-inštruktor in zeliščar. Marta je v predilnici delala na tri šihte, doma skrbela za štiri otroke in bolno taščo, se ukvarjala z zelišči, šloganjem, pogosto pa so jo poklicali tudi k mladim mamicam, da je poskrbela zanje in za novorojenčke.
Nekaj poslednjih ''multipraktikov'' najdemo tudi v moji generaciji. Borisa pokličejo, ko poči kakšna cev pri vodovodni napeljavi, ko je treba položiti ploščice, zamenjati stara vrata z novimi, kaj malega pozidati, zamenjati električno napeljavo, zgraditi brunarico na vrtu, postaviti nov rastlinjak. Nikoli ne reče ne. Le takrat, ko se mu zdi, da o novi nalogi ve premalo, si vzame kakšen dan ali dva za razmislek.
So pa ti ''multipraktiki'' naredili eno veliko napako: svojega bogatega znanja niso prenesli na potomce!
Spominjam se zimskih večerov svoje mladosti. Za mizo, ob peči, so sedele ženske, klekljale in ves čas kramljale. Izmenjavale so si nasvete za pletenje, šivanje, kuharske recepte, celo o vzgoji otrok so imele veliko povedati. Otroci, ki smo ležali na peči in se igrali, smo vlekli na ušesa in se prav tako učili.
Obiskovala sem sedmi ali osmi razred, ko sem že vedela, za kaj približno gre pri tistih rečeh.
Postala sem pozorna, ko se je ena od klekljaric pritoževala, da njen pa nič več ne sili vanjo, da je niti objeti noče.
Pa se oglasi Zofi:«Skuhaj mu luštreka! Boš videla, kot kakšen mlad kozel po skakal po hiši!«
Kako natančno je zdravilo delovalo, ne vem, se pa spomnim, da je ta klekljarica naslednjič kar žarela od veselja in dobre volje.