Ga. Žabot Coppo. Kako ste? Kaj trenutno počnete?
Hvala, zelo dobro. Redno skrbim, da to, kar se dogaja okrog mene, ne postane moj »čustveni regulator«. Opazujem, ohranjam nevtralnost in se odvajam proizvajati sodbe glede človeškega obnašanja. Počnem, kar je potrebno in mi paše. Trenutno sprejemam veliko ljudi, ki iščejo notranjo jasnino in izhode iz stiske. Študiram in pripravljam predavanja in delavnice, predvsem pa živim zavestno in kar se da hvaležno in radostno.
Veste, sem izjemno navdušena nad vašo vedrino, optimizmom in lahkotnostjo, ki jo izžarevate. Iz kje črpate moč? Kako ohranjate optimizem? Sploh v teh časih...
Moč je notranja energija, ki jo investiramo v soočanje z izzivi. Vezana je na dobro samozavest, zaupanje vase in ljubeč pogled na življenje. Optimizem pa zrcali predvsem obširnost gledanja česarkoli. Informacije, ki jih nabiram iz kvantne fizike, nevroved, astrofizike in znanosti nasploh (trenutno me fascinirajo botanični študiji o inteligenci rastlin), mi odpirajo obzorja in globok občutek, da smo del neskončnega Sistema Življenja, ki ureja vso kompleksnost z vrhunsko inteligenco v smeri evolucije vsakega posameznega bitja. Torej, tudi mene in se počutim varno. V teh časih naš sončni sistem potuje (kot vsakih 13.000 let) čez močan fotonski pas in večanje gama žarkov nevidno čisti in spreminja vse. Zato iz česarkoli in iz vsakega izmed nas, sedaj prihaja na površje vse najlepše in tudi najslabše. Stvar izbire. To, kar nas v svetovnih dogodkih vznemirja, je del tistega najslabšega v nas. Še bolj šokantna razodetja nas čakajo. Se pa ravno, zaradi vidnosti teh grozot počasi prebujamo in zaznavamo, da ni vse zlato, kar se sveti, in da je še veliko volkov preoblečenih v jagnjeta... Cena resnice, ki osvobaja.
Foto: Marco Coppo
Menite, da sta nam značaj in z njim povezana pozitivna naravnanost položeni v zibko, ali se lahko tekom življenja odločimo in se spremenimo z močjo svoje vitalne življenjske energije (če se tako izrazim), če smo bolj pesimistični po naravi...? Kolikšne moči, menite, ima človek v tem smislu?
Nevrologi nam že dolgo govorijo, da uporabljamo zelo nizek odstotek sposobnosti naših možganov, pa še te pogosto treniramo manj kot mišice. A smo ogromen potencial moči in ustvarjalnosti in se tega konkretno še dobro ne zavedamo. Vzgoja in kultura nasploh sta skozi zgodovino poudarjali bolj pomanjkljivosti kot vrline, popravljanje napak bolj kot širjenje interesov ( spomnite se samo vaših šolskih izkušenj), in to se je zapisalo v našo kolektivno psihološko strukturo kot negotovost, občutek pomanjkanja strah...s posledicami, da si ne zaupamo, se čutimo krive in se prepričamo, da ne zmoremo. Rajši zbolimo. Nujno se je potrebno izkopati iz te laži in vsaj intuitivno prebuditi zavest, kdo resnično smo. Spoznati svojo edinstvenost in veličino z globokim spoštovanjem do različnih izkušenj, ki jih vsak posameznik doživlja za svojo notranjo rast. Iz tega vidika je to, kar družba ocenjuje polom in nesreča, lahko velik pogum in zmaga v iskanju duhovnega ravnovesja in več ali manj zavestnem sprejemanju posledic prejšnjega obnašanja..
Foto: Marco Coppo
Ste klinična psihologinja in imate svojo terapevtsko prakso. Nam lahko morda razkrijete kakšno zgodbo o uspehu iz vaše prakse, ki vam je najbolj ostala v spominu? Veste, tiste zgodbe, ki nam prikličejo solze v oči, zaradi sreče... :)
O tem bi lahko napisala več knjig... na primer par, ki je na sam božič prevozil 450km, prišel k meni na robu ločitve s sinom, ki je zbolel za levkemijo, sedaj pa so srečna družina, sin, zdrav inženir z zaročenko Grkinjo. Ali profesorica angleščine iz Sicilije, egoistična, arogantna in vedno pripravljena metati prekletstva na kogarkoli, ki se ji je zazdel boljši, lepši ali antipatičen. Zbolela za limfomom, prejela terapijo – huda kemija in padla v obup... Po enem letu „Vidine direktne kirurške metode“, je sedaj popolnoma zdrava, pomlajena in vedno bolj spoštljivo prijazna do vsega in vseh...
Se spominjate … Katero življenjsko obdobje je bilo do sedaj najtežje za vas? Kaj vas je naučilo, kako izoblikovalo?
Vsekakor leta v samostanu. Iz iluzorne predaje neki višji življenjski nalogi sem preko drznega kljubovanja slepi pokorščini in duhovnim manipulacijam pristala v preprosti in veličastni svobodi ljubečega služenja, Življenju onkraj institucij.
Dotakniva se malo še partnerskega odnosa. Naj vas malce filozofsko nagovorim. Ljudje nasplošno povezujejo romantične odnose z ljubeznijo. Želimo, da partner zapolni tisto praznino. A v resnici je skoraj nemogoče, da nas osreči druga oseba. Koliko je danes sploh brezpogojne ljubezni v partnerskih odnosih? Zdi se, da so to bolj „bojišča“ za naše nezaceljene čustvene rane... Ne glede na to, koliko let je par že skupaj...
O tem smo že veliko razpravljali v raznih intervjujih. Na kratko povzamem: privlačnost med potencialnimi partnerji je vse prej kot romantična, (cf.Max Luscher). Vodijo jo globoke osebne potrebe in podzavestni nerešeni problemi. Tisti čustveni in hormonski viharji, značilni za prve faze zbliževanja, so delo naših možganov, ki se prepričajo (pogojeni predvsem iz družinskih zgodb vsakega), da je ravno tista določena oseba idealni partner in odgovor na vse želje in sanje... Ko potem realnost razkrinka to iluzijo, se začnejo razočaranja, nezadovoljstva in krize. Zveni kruto, a najboljši odgovor na to situacijo je tisti stari slovenski pregovor: vsak je svoje sreče kovač! Ni lahko priznati, a v veliki večini odraslih preživijo otroške težnje iskati podporo, rešitve in zadovoljstvo izven sebe, v nekom ali nečem drugem. Res je, da smo družabna bitja, a lahko dobro delujemo le, če smo kot posamezniki samostojni, svobodni in sami odgovorni za vse, kar se nam dogaja. Tudi za lastno srečo! Dokler ne dosežemo te stopnje zrelosti, dolgotrajni in res srečni partnerski odnosi niso možni. Sprašujete, koliko brezpogojne ljubezni je danes na svetu? Preprosto prisluhnite govorici ljudi. Ko slišite: ti si kriv/a; razočaral/a si me; razjezil/a si me; osrečil/a si me; pokvaril/a si mi najlepša leta življenja; ti si moje življenje; ti si vse, kar imam... Takrat veste, da pari živijo neke »poročne pogodbe« in resnične Ljubezni še niso izkusili. Ne vedo, kaj prava Ljubezen je, ne vedo, o čem govoriva in se najverjetneje jezijo name: ta kvasi oslarije. Doga in, žal, pogosta osebna izkušnja.
Foto: Vida Žabot Coppo
Kaj sploh je dober partnerski odnos?
Je sožitje svobodnih ljubečih energij, ki uživajo v bližini nekoga, ki je kot kisik na njihov ogenj sreče. Sožitje, ki potencira moč, radost in ustvarjalnost vsakega. Nikoli ne omejuje, ne ukazuje in ne nadvladuje s svojo prisotnostjo (ne glede na stopnjo izobrazbe). Dobra partnerja sprejemata drug drugega taka, kot sta z vsemi nepopolnostmi, in se znata glede tega tudi nasmejati. Sta iskrena, naravna in odprta onkraj standardnih vlog. Potujeta skozi življenjske izzive preprosto zaupno in pogumno, v veri, da Ljubezen vedno zmaga, saj je močnejša od smrti (Visoka Pesem).
Za konec pa še... Kaj parom v zrelih letih svetujete? Kako naj ohranjajo iskro v odnosu?
Osnova je vedno spoštovanje. Iskre v odnosu pa se rojevajo in množijo, če se ne jemljeta preresno in ne dramatizirata dogodkov. Čista igrivost, pesem, ples, narava in vse, kar ohranja sveže možgane, je dragoceno. Predvsem »pogum smeha« ravno v teh časih.