Že na pekinškem letališču so nas pričakali mladi kitajski študentje-prostovoljci, ki so bili naši zvesti spremljevalci med festivalom. Čakala nas je še celodnevna vožnja z avtobusom (750km) do Zhengzhou-a, osem milijonskega upravnega središča pokrajine Henan. Nepregledna ravnina, obdelana sleherna ped zemlje ... lahko preživi dobro milijardo ljudi, so bili prvi vtisi na Kitajskem.
V organizaciji nacionalne sekcije CIOFF (mednarodne folklorne organizacije) je potekal festival prvič na Kitajskem. Poleg Kitajcev smo sodelovali plesalci in glasbeniki iz Tajske, Bangladeša, Senegala, Kolumbije, Šri Lanke, Turčije, Romunije, Slovenije in Egipta. Festival se je odvijal v mestih Zhengzhou City, Kajfeng in Luoyang. Na veličastni otvoritvi so nastopile domače seniorske damske skupine, otroci in mladi ter devet gostujočih skupin s kratkim programom. Ves teden smo nastopali dvakrat dnevno promenadno, po šolah in podjetjih. Povsod smo naleteli na navdušeno, hvaležno publiko, sklepali smo nova poznanstva in spoznavali Kitajsko »v živo«. Predvsem odprtost, gostoljubnost in izredno spoštljivost ter pozornost do starejših. Kar nerodno mi je bilo, da mi je spremljevalka pomagala čez stopničko ... Bil sem najstarejši udeleženec Festivala (tik za menoj so bili turški bojevniki s sabljami), s čimer se nisem ponašal, saj z Emono nisem šel na pot zaradi let, temveč izvajanja glasbenega programa.
Po svečanem zaključku festivala smo dva bogata dneva preživeli v Pekingu z ogledom kitajskega zidu in obiskom žadarnice. Obiskali smo letno rezidenco (Summer Palace) in v čajnici pokušali kitajske čaje. Drugega dne smo obiskali Trg nebeškega miru in se od tam sprehodili v Prepovedano mesto. V svilarnici smo spoznali, kako se iz bube izdela svila in svileni izdelki; obiskali smo Nebeški tempelj (Temple of Heaven) in se vozili z rikšami po najstarejšem delu mesta t.i. Hutongu. Seveda ni šlo brez pekinške race v odlični pekinški restavraciji ... Medtem se je doma odvil že 13. Festival za tretje življenjsko obdobje brez Emoncev.