Jutro sem začela s pomislekom na čudne sanje, ki so se mi očitno porajale med spanjem in sem se jih zapomnila. V njih je bila neka napeta zgodba, ki mi sicer ni bila všeč. Kar bolje sem se počutila budna. Čas sem si sistematično razdelila in uspelo mi je, da sem nekako z dobrimi mislimi skupaj z jutrom prebujala dan. Le potne roke so izdajale moj nemir.
Tudi med vožnjo sem bila nekako napeta. Zbrano sem vozila in vse misli usmerila v vožnjo, ki je tekla gladko, le vmes sem iz zvočnika ujela vremensko napoved, toda vsebine si nisem zapomnila. Prometni režim pred bolnišnično zgradbo, v kateri sem 1. julija 2013 obsedela s strašljivo diagnozo, je bil spremenjen. Parkirala sem v modri coni in poskušala s tabel razbrati, kakšna so pravila parkiranja. Verjetno sem bila zmedena tudi zaradi pregleda, zato sem globoko vdahnila in še globlje izdihnila ter se spustila po zasneženi brežini.
Na hodniku, ki ga ne bom nikoli pozabila, me je pričakala sprejemna ura in receptor z navodilom. Napotena sem bila na drugo stran, kakor tistega dne, ko so mi na desni strani zgradbe opravili kolonoskopijo ter me obdržali v bolnišnici. Čeprav sem v naslednjih dneh imela prav takšen pregled, kakor tokrat, se nisem spomnila niti hodnika niti sobe, ko sem ležala pred aparaturo za UZ trebuha in mi je specialistka povedala, da so moja jetra v odličnem stanju. Takrat nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo, v sredino dopoldne pa je od nekod lezel strah, ki je bil prisoten že nekaj dni.
Spraševala sem se, česa me je sploh strah in si nisem odgovarjala. Spomnila sem se svojih občutij, da takšna vprašanja nimajo pomena. Zagledala sem se v slike črevesja na nasprotni strani ozkega hodnika in poskušala misliti na nič. To je nekaj najbolj nemogočega, ob vsem tem pa niti čas nima časa. V čakalnici čas ne obstaja. Čeprav se urini kazalci premikajo, čas kar stoji.
Pa sem obsedela, najprej debele pol ure, ki se ni hotela končati, ali začeti, kakorkoli bi lahko poimenovala. Ljudje so vstopali, izstopali, čakalnica se je napolnila, sedeži so bili zasedeni, potem se je izpraznila. Misli so mi uhajale k parkiranemu avtomobilu in možnosti, da sem napačno parkirala, ampak niti medicinski brat ni vedel, kaj je s parkiranjem in me v medčasju, ko sem izpostavila, če bom že na vrsti, da bi šla avto prestaviti, pomiril, da ne bo nič narobe.
Živ žav na čakalniškem hodniku je bil zanimiv, sama pa sem se počutila kot rekvizit, ki so ga pozabili. Sedela sem in sedela ter poskušala meditirati, ker so bila občutja neobvladljiva in sem srce čutila v grlu, sem v roke vzela pisalo in blok ter poskušala pisati. Hotela sem ujeti občutja izpred dobrih treh let, potem pa sem si premislila. Nobene dodane vrednosti ne bodo imeli zapisani občutki, ki jih ne morem niti izbrskati iz spomina niti zapisati. Vem, kakšni so bili, vem, kako sem se počutila, vem, da sem znala ustaviti čas, ker sem tako želela, saj nisem hotela dojeti, kako se mi izteka življenje.
V tokratnih občutkih pa sem hotela spodbuditi čas, hotela sem, da spregovori po mojih hotenjih. Hotela sem imeti čas, ga občutiti in doživeti. Ampak tisti trenutek, ko sem želela ujeti sedanjost, sem bila že v dvomih, da je minila. V brezčasju časa tistega trenutka, je tako sedaj že spolzela v preteklik. Meditacija neobstajanja pa je vendarle zaznala premik, ko se je nelagodni strah sploščil v realnost.
Odprla so se vrata in nasmejani obraz je zaklical moj priimek. Kot tlesk je v lahkotnost premikanja urinih kazalcev na steni odmevalo sporočilo. Tedaj je tudi oranžna barva fasade zasijala z rumenim občutkom. Moj korak pa je samozavestno odzvenel v odhajanje in dlani so postale svilnato osušene.