Pozdrav!
Tale vaš (in vsak) moški, ki bi po 40 letu rad seksal vsak dan (z isto žen(sk)o) je imel kot deček specifičen odnos z mamo (in z očetom). Če v ozadju ni res zelo specifično otroštvo – npr. spolna zloraba, gledanje pornografije, staršev med seskom … , bi bilo mogoče reči, da takšnega moškega v resnici muči nezavedna fantazma/vprašanje/dilema: »Kako zadovoljiti mamo (da me bo imela /končno/ rada)?!«. Ta fantazma/dilema se mu je oblikovala v »ponesrečenem« otroštvu. In potem se to »neznosno« vprašanje nehote in nezavedno prenese na žensko s katero živi, in ki je – v resnici – simbolna naslednica matere. Ženska ob takem moškem trpi, ker »mora« seksati vsak dan – karikirano rečeno: sperma (pa) ji tako rekoč »iz ušes gleda«. Tak moški je egoističen/sebičen na poseben način. Ne more si pomagati, da čuti to potrebo. In v resnici ne gre za zdravo »testosteronsko« seksualno potrebo, pač pa za psihično potrebo, ki se je nikakor ne more znebiti/osvoboditi. Seveda so vmes tudi primesi moške sadistične pohote in tudi egoizma/sebičnosti. In če žen(sk)a doživi še orgazem, je tak moški blažen, ker nezavedno/simbolno (zmotno) misli, kako je sedaj (s seksom) v resnici zadovoljil mamo, pač v obliki zadovoljitve njene simbolne naslednice, žen(sk)e. Žen(sk)e so ob takih moških zbegane, nesrečne in vseskozi se bojijo: »Če mu ne bom 'dala', si bo našel drugo – to pa tudi ne želim.« In zbeganost se potencira, ko se ženska nenazadnje tudi vživi v vsakodnevni seks – seveda, če jo mož zadovolji do orgazma. V tem kontekstu sta mogoči vsaj dve frakciji moških: tisti, ki s seksom egoistično/sebično zadovoljijo samo sebe, in tisti, ki se pri seksu trudijo zato, da bi zadovoljili žen(sk)o, a se pri tem uštejejo/zakalkulirajo, saj gredo žen(sk)i v resnici zelo na živce. Spravljajo jih v pat položaj. Nekateri moški iz tega registra bi v resnici morali v psihoterapevtskem odnosu predelati odnos z mamo, morda tudi z očetom oz./in materinimi ljubimci, očimom. Navadno pa je vendarle mama tista, ki je v dečkovi mladosti svojega sina »varala« z drugimi moškimi (ljubimci), morda zgolj z novim možem, dečkovim očimom in celo njegovimi »polbrati«/»polsestrami«. Slednji niso tako nepomemben člen v dečkovi, in pozneje moški, psihični realnosti in/oz. nezavednem. Parodija je v tem, ker je moški s hipertrofirano pohoto sam sebi všeč. Misli, kako dober ljubimec je. V resnici pa je popolnoma zavozlan, in – v objemu ponesrečenega odnosa za mamo – blodi po registru (manifestne) seksualnosti.

Roman Vodeb,
teoretski psihoanalitik